Page 470 - Jonatan Vinkler (ur.), Primož Trubar, Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor 1557, En regišter, ena kratka postila 1558, Zbrana dela Primoža Trubarja 8
P. 470
ta, kjer je prišlo do razvidnih izpadov posamezne črke/črk, pa le-ti niso niti
korigirani po načelu zadnje roke niti ne gre za poškodbe v tekstu, so emendirana
kot navadna interpolacija v izvirno besedilo (npr. Božy oli > Božy /v/oli). Besede,
kjer je razviden napačen vrstni red črk, napačen rez ali napačna postavitev črke
(q, b ali d namesto p), so v integralnem besedilu transkripcije puščene v izvirni
podobi; napake so razrešene v obrobni opombi. Poleg oglatih, pokočnih in poševnih
oklepajev sta pomembni uredniški orodji osme knjige Zbranih del Primoža
Trubarja ločili dvopičje in narekovaji. Njuna kombinacija, ki spremni stavek ločuje
od dobesednega navedka (citata), se v pričujoči izdaji uporablja dosledno, in to
povsod tam, kjer je bilo mogoče ugotoviti, da gre za navajanje (npr. Svetega pisma ali
drugih virov), ali na mestih, kjer k temu navaja sodobna interpunkcija v Slovenskem
standardnem prevodu. Trubarjeva humanistična interpunkcija, ki je sicer tudi
poznala dvopičje, vendar z drugačno funkcijo, kot jo ima to ločilo danes, je na takih
mestih nadomeščena s sodobno, segmentacija besedila pa je posledično ustrezno
spremenjena.
Velika začetnica se načeloma ravna po današnji pravopisni rabi. Pri tem je treba ob
pravilih, ki tozadevno veljajo za celotna Zbrana dela,6 opozoriti, da pravopis v pričujoči
knjigi ločuje občno poimenovanje pripadnikov judovske religije (judi), kar je dosledno
zaznamovano z malimi črkami, od lastnega imena za člane bibličnega ljudstva (Judi), ki
je povsod zapisano z veliko začetnico.7
V kolikor se ista tujejezična (npr. latinska) pasaža pojavlja večkrat, je v opombi
prevedena samo enkrat, in sicer načeloma ob svoji prvi pojavitvi v pričujoči knjigi.
Številčenje opomb s prevodno, razlagalno in/ali tekstnokritično vsebino je načeloma
urejeno enako kot v Zbranih delih I–VI in XI, z razliko, da na določenih mestih
številčno referenco zamenjuje neštevilčno znamenje (C ali E) in da se številčenje
opomb zaradi preglednosti in likovne podobe stavka začenja s številko 1 za vsako
izdano Trubarjevo delo posebej. Vzrok za to odločitev je kompromis med estetsko
in reprezentativno vrednostjo stavka (da bi bil prelom kar najbolj dosledna
reprezentacija izvirnega tiska in kot tak delna zamenjava za faksimile) ter potrebami
komentiranja.
Razrešitve Trubarjevih bibličnih referenc so izvedene tako, da je najprej posodobljena
okrajšava svetopisemske knjige. Nato je razrešen Trubarjev sklic na sorodno mesto
6 Igor Grdina, Splošna prepisovalska načela, v: Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002,
542–545.
7 Fanika Krajnc – Vrečko, K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Zbrana dela Primoža Trubar-
ja II, Ljubljana 2003, 416, 417.
470
korigirani po načelu zadnje roke niti ne gre za poškodbe v tekstu, so emendirana
kot navadna interpolacija v izvirno besedilo (npr. Božy oli > Božy /v/oli). Besede,
kjer je razviden napačen vrstni red črk, napačen rez ali napačna postavitev črke
(q, b ali d namesto p), so v integralnem besedilu transkripcije puščene v izvirni
podobi; napake so razrešene v obrobni opombi. Poleg oglatih, pokočnih in poševnih
oklepajev sta pomembni uredniški orodji osme knjige Zbranih del Primoža
Trubarja ločili dvopičje in narekovaji. Njuna kombinacija, ki spremni stavek ločuje
od dobesednega navedka (citata), se v pričujoči izdaji uporablja dosledno, in to
povsod tam, kjer je bilo mogoče ugotoviti, da gre za navajanje (npr. Svetega pisma ali
drugih virov), ali na mestih, kjer k temu navaja sodobna interpunkcija v Slovenskem
standardnem prevodu. Trubarjeva humanistična interpunkcija, ki je sicer tudi
poznala dvopičje, vendar z drugačno funkcijo, kot jo ima to ločilo danes, je na takih
mestih nadomeščena s sodobno, segmentacija besedila pa je posledično ustrezno
spremenjena.
Velika začetnica se načeloma ravna po današnji pravopisni rabi. Pri tem je treba ob
pravilih, ki tozadevno veljajo za celotna Zbrana dela,6 opozoriti, da pravopis v pričujoči
knjigi ločuje občno poimenovanje pripadnikov judovske religije (judi), kar je dosledno
zaznamovano z malimi črkami, od lastnega imena za člane bibličnega ljudstva (Judi), ki
je povsod zapisano z veliko začetnico.7
V kolikor se ista tujejezična (npr. latinska) pasaža pojavlja večkrat, je v opombi
prevedena samo enkrat, in sicer načeloma ob svoji prvi pojavitvi v pričujoči knjigi.
Številčenje opomb s prevodno, razlagalno in/ali tekstnokritično vsebino je načeloma
urejeno enako kot v Zbranih delih I–VI in XI, z razliko, da na določenih mestih
številčno referenco zamenjuje neštevilčno znamenje (C ali E) in da se številčenje
opomb zaradi preglednosti in likovne podobe stavka začenja s številko 1 za vsako
izdano Trubarjevo delo posebej. Vzrok za to odločitev je kompromis med estetsko
in reprezentativno vrednostjo stavka (da bi bil prelom kar najbolj dosledna
reprezentacija izvirnega tiska in kot tak delna zamenjava za faksimile) ter potrebami
komentiranja.
Razrešitve Trubarjevih bibličnih referenc so izvedene tako, da je najprej posodobljena
okrajšava svetopisemske knjige. Nato je razrešen Trubarjev sklic na sorodno mesto
6 Igor Grdina, Splošna prepisovalska načela, v: Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002,
542–545.
7 Fanika Krajnc – Vrečko, K drugi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Zbrana dela Primoža Trubar-
ja II, Ljubljana 2003, 416, 417.
470
