Page 468 - Jonatan Vinkler (ur.), Primož Trubar, Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor 1557, En regišter, ena kratka postila 1558, Zbrana dela Primoža Trubarja 8
P. 468
ram izvirnemu besedilu. Tako so meje izvirnih period ohranjene, in sicer povsod
(dve mesti, kjer to načelo ni bilo upoštevano, sta posebej označeni z robno opombo).
Izjemo predstavlja raba posameznih končnih ločil (vprašaj in klicaj). Zadevna
mesta se nanašajo na Trubarjeve navedke Svetega pisma; tam je interpunkcija
interpretativna, in sicer v toliko, kolikor upošteva takšno segmentacijo besedila in
pravopis, kot sta običajna v sodobnem prevodu svete knjige krščanstva v slovenski
jezik.5
Zbrana dela poskušajo tudi s knjižnim stavkom dosledno reprezentirati izvirne
Trubarjeve tiske ter tako na neki ravni celo nadomestiti faksimile. Zato velja tudi
v pričujoči knjigi načelo, da transkripcija nikjer ne odpravlja nobene tiskarske
napake, izpusta črk ipd., vse tovrstne besed(il)ne posebnosti pa so dokumentirane
in razrešene ali v opombah ob izvirnem tekstu ali v obliki referenčnih značnic, ki
nadomeščajo opombe.
Osma knjiga Zbranih del Primoža Trubarja upošteva izdajateljsko-uredniško načelo
zadnje roke. Za obe tod objavljeni Trubarjevi deli to pomeni, da transkripcija
upošteva zadnje Trubarjeve avtorsko-korektorske spremembe (popravke), kot jih
je mogoče razvideti v izvirniku. Le-te so v zaznamovane na dva načina: a) v Eni
dolgi predguvori so označene s posebnim nadvrstičnim znamenjem (~), ki se nahaja
nad grafemom tik pred mestom, na katerega se nanaša popravek (npr. evangeliũ
> evangeliu[m]); b) v Enem regištru, eni kratki postili pa so avtorsko-korektorske
spremembe označene z nad- ali podvrstičnim znamenjem (~), ki se nahaja nad/pod
grafemom tik pred mestom, na katerega se nanaša popravek (npr. ludē > lude[m]).
Vsako mesto avtorske korekture, naj je v izvirnem tisku označeno z nadvrstičnim
ali podvrstičnim znamenjem, šteje za spremembo zadnje roke in je topogledno
upoštevano; v transkripciji je dosledno označeno z oglatim (nadvrstična korektura)
ali s pokončnim oklepajem (podvrstična korektura) in z referenčno črko C. V
oklepaju se nahaja emendacija manjkajočega; nadvrstično/podvrstično znamenje
zanj se je v izvirniku nahajalo na prvem grafemu pred zadevnim mestom (v
transkripciji gre za prvo pozicijo črke pred oglatim ali pokončnim oklepajem).
Da bi bili uredniški posegi v transkripciji izvirnika jasno razvidni, so v pričujoči
izdaji v rabi tri vrste oklepajev, ki jih v Trubarjevem izvirniku ni najti, in sicer
oglati [ ], pokočni | | ter poševni //. Tako se tovrstna raba povsem jasno loči od
Trubarjevih okroglih oklepajev ( ), ki so skupaj s svojo vsebino del integralnega
5 Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Drugi, pregledani
natis. Ljubljana 2002.
468
(dve mesti, kjer to načelo ni bilo upoštevano, sta posebej označeni z robno opombo).
Izjemo predstavlja raba posameznih končnih ločil (vprašaj in klicaj). Zadevna
mesta se nanašajo na Trubarjeve navedke Svetega pisma; tam je interpunkcija
interpretativna, in sicer v toliko, kolikor upošteva takšno segmentacijo besedila in
pravopis, kot sta običajna v sodobnem prevodu svete knjige krščanstva v slovenski
jezik.5
Zbrana dela poskušajo tudi s knjižnim stavkom dosledno reprezentirati izvirne
Trubarjeve tiske ter tako na neki ravni celo nadomestiti faksimile. Zato velja tudi
v pričujoči knjigi načelo, da transkripcija nikjer ne odpravlja nobene tiskarske
napake, izpusta črk ipd., vse tovrstne besed(il)ne posebnosti pa so dokumentirane
in razrešene ali v opombah ob izvirnem tekstu ali v obliki referenčnih značnic, ki
nadomeščajo opombe.
Osma knjiga Zbranih del Primoža Trubarja upošteva izdajateljsko-uredniško načelo
zadnje roke. Za obe tod objavljeni Trubarjevi deli to pomeni, da transkripcija
upošteva zadnje Trubarjeve avtorsko-korektorske spremembe (popravke), kot jih
je mogoče razvideti v izvirniku. Le-te so v zaznamovane na dva načina: a) v Eni
dolgi predguvori so označene s posebnim nadvrstičnim znamenjem (~), ki se nahaja
nad grafemom tik pred mestom, na katerega se nanaša popravek (npr. evangeliũ
> evangeliu[m]); b) v Enem regištru, eni kratki postili pa so avtorsko-korektorske
spremembe označene z nad- ali podvrstičnim znamenjem (~), ki se nahaja nad/pod
grafemom tik pred mestom, na katerega se nanaša popravek (npr. ludē > lude[m]).
Vsako mesto avtorske korekture, naj je v izvirnem tisku označeno z nadvrstičnim
ali podvrstičnim znamenjem, šteje za spremembo zadnje roke in je topogledno
upoštevano; v transkripciji je dosledno označeno z oglatim (nadvrstična korektura)
ali s pokončnim oklepajem (podvrstična korektura) in z referenčno črko C. V
oklepaju se nahaja emendacija manjkajočega; nadvrstično/podvrstično znamenje
zanj se je v izvirniku nahajalo na prvem grafemu pred zadevnim mestom (v
transkripciji gre za prvo pozicijo črke pred oglatim ali pokončnim oklepajem).
Da bi bili uredniški posegi v transkripciji izvirnika jasno razvidni, so v pričujoči
izdaji v rabi tri vrste oklepajev, ki jih v Trubarjevem izvirniku ni najti, in sicer
oglati [ ], pokočni | | ter poševni //. Tako se tovrstna raba povsem jasno loči od
Trubarjevih okroglih oklepajev ( ), ki so skupaj s svojo vsebino del integralnega
5 Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Drugi, pregledani
natis. Ljubljana 2002.
468
