Page 111 - Melita Puklek Levpušček et al., Dejavniki bralne pismenosti v raziskavi PISA 2009, Dissertationes 21
P. 111
splošni zaključki in pedagoške implikacije
torej ne zagotavlja tudi boljšo bralno kompetentnost. Pomembno pa je,
da učenci in dijaki sprejmejo branje kot dejavnost, ki jo radi počnejo v
prostem času in vsakodnevno posvetijo vsaj nekaj minut tudi prostoča-
snemu branju.
V Sloveniji so zaskrbljujoči podatki na področju notranje motivira-
nosti za branje, ki se med drugim izraža v uživanju v branju. Dobra polo-
vica slovenskih dijakov poroča, da berejo le zato, da dobijo potrebne in-
formacije, in da berejo le, če morajo. Tretjina slovenskih dijakov poroča,
da je branje izguba časa, nekoliko več kot petina pa jih poroča, da je bra-
nje eden izmed njihovih najljubših konjičkov. Slovenski mladostniki so
manj naklonjeni branju, kot so v povprečju njihovi vrstniki iz ostalih dr-
žav OECD: manj jih poroča, da so veseli, kadar za darilo dobijo knjigo in
v manjši meri tudi uživajo ob obisku knjigarne ali knjižnice. 17 % varia-
bilnosti v bralnih dosežkih na PISA 2009 lahko pojasnimo z indeksom
uživanja v branju. Eno enoto višje vrednosti indeksa uživanja v branju
so povezane z 39 točkami višjimi dosežki na lestvici bralnih dosežkov.
Glede na podatke se več kot tretjina dijakov rada pogovarja o pre-
branem z drugim in izmenjuje knjige s prijatelji, prav tako jih več kot
polovica rada izrazi mnenje o prebranem. V slovenskem izobraževanju
bi zato veljalo okrepiti socialni kontekst branja v mladostniškem obdo-
bju. Pri pouku je treba spodbujati več razprav o prebranem, ne le na rav-
ni učitelj – posamezen dijak, ampak tudi z vrstniškim delom v skupini.
Dijaki naj pri pouku slovenščine v skupini izrazijo svoje mnenje o pre-
brani knjigi, prisluhnejo mnenju drugih in poskušajo najti skupne toč-
ke, pa tudi razhajanja v mnenjih. Skupinske razprave o prebranem (s ka-
terimi je zadovoljena tudi mladostnikova potreba po druženju z vrstniki
in uveljavljanju v skupini) bodo v nadaljevanju spodbudile tudi večjo an-
gažiranost mladostnikov pri branju, s tem pa tudi večjo bralno kompe-
tentnost. Veljalo bi tudi spodbujati bralno spodbujevalne skupine v ra-
zredu. Na začetku šolskega leta bi tako lahko, na primer, učitelj/-ica slo-
venščine oblikoval/-a stalne bralne skupine dijakov. Dijaki bi nato te-
kom šolskega leta prebrali knjigo, ki so jo sami izbrali, nato pa bi vsak
dijak prebrano knjigo predstavil v svoji skupini. Prikazal bi, zakaj ga je
knjiga pritegnila, morda presenetila, izpostavil bi ključno idejo avtorja.
Izziv, ki naj si ga dijaki zastavijo v takšnih skupinah, je, kako s svojo in-
terpretacijo in pripovedovanjem o knjigi čim bolj pritegniti zanimanje
ostalih članov skupine in jih navdušiti, da bi tudi sami posegli po knjigi.
Morda bi lahko na koncu posameznih predstavitev dijaki znotraj skupi-
ne tudi ocenili, katera knjiga oz. član – interpret jih je najbolj navdušil
in ta član skupine bi bil izbran za razredno (morda tudi širšo) predstavi-
torej ne zagotavlja tudi boljšo bralno kompetentnost. Pomembno pa je,
da učenci in dijaki sprejmejo branje kot dejavnost, ki jo radi počnejo v
prostem času in vsakodnevno posvetijo vsaj nekaj minut tudi prostoča-
snemu branju.
V Sloveniji so zaskrbljujoči podatki na področju notranje motivira-
nosti za branje, ki se med drugim izraža v uživanju v branju. Dobra polo-
vica slovenskih dijakov poroča, da berejo le zato, da dobijo potrebne in-
formacije, in da berejo le, če morajo. Tretjina slovenskih dijakov poroča,
da je branje izguba časa, nekoliko več kot petina pa jih poroča, da je bra-
nje eden izmed njihovih najljubših konjičkov. Slovenski mladostniki so
manj naklonjeni branju, kot so v povprečju njihovi vrstniki iz ostalih dr-
žav OECD: manj jih poroča, da so veseli, kadar za darilo dobijo knjigo in
v manjši meri tudi uživajo ob obisku knjigarne ali knjižnice. 17 % varia-
bilnosti v bralnih dosežkih na PISA 2009 lahko pojasnimo z indeksom
uživanja v branju. Eno enoto višje vrednosti indeksa uživanja v branju
so povezane z 39 točkami višjimi dosežki na lestvici bralnih dosežkov.
Glede na podatke se več kot tretjina dijakov rada pogovarja o pre-
branem z drugim in izmenjuje knjige s prijatelji, prav tako jih več kot
polovica rada izrazi mnenje o prebranem. V slovenskem izobraževanju
bi zato veljalo okrepiti socialni kontekst branja v mladostniškem obdo-
bju. Pri pouku je treba spodbujati več razprav o prebranem, ne le na rav-
ni učitelj – posamezen dijak, ampak tudi z vrstniškim delom v skupini.
Dijaki naj pri pouku slovenščine v skupini izrazijo svoje mnenje o pre-
brani knjigi, prisluhnejo mnenju drugih in poskušajo najti skupne toč-
ke, pa tudi razhajanja v mnenjih. Skupinske razprave o prebranem (s ka-
terimi je zadovoljena tudi mladostnikova potreba po druženju z vrstniki
in uveljavljanju v skupini) bodo v nadaljevanju spodbudile tudi večjo an-
gažiranost mladostnikov pri branju, s tem pa tudi večjo bralno kompe-
tentnost. Veljalo bi tudi spodbujati bralno spodbujevalne skupine v ra-
zredu. Na začetku šolskega leta bi tako lahko, na primer, učitelj/-ica slo-
venščine oblikoval/-a stalne bralne skupine dijakov. Dijaki bi nato te-
kom šolskega leta prebrali knjigo, ki so jo sami izbrali, nato pa bi vsak
dijak prebrano knjigo predstavil v svoji skupini. Prikazal bi, zakaj ga je
knjiga pritegnila, morda presenetila, izpostavil bi ključno idejo avtorja.
Izziv, ki naj si ga dijaki zastavijo v takšnih skupinah, je, kako s svojo in-
terpretacijo in pripovedovanjem o knjigi čim bolj pritegniti zanimanje
ostalih članov skupine in jih navdušiti, da bi tudi sami posegli po knjigi.
Morda bi lahko na koncu posameznih predstavitev dijaki znotraj skupi-
ne tudi ocenili, katera knjiga oz. član – interpret jih je najbolj navdušil
in ta član skupine bi bil izbran za razredno (morda tudi širšo) predstavi-
