Page 89 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 89
Večkulturnost, garnizijska mentaliteta ....
kalnejše: ali v medkulturnih odnosih sploh obstaja kakršno koli spaja-
nje horizontov, ki ne bi postalo »dialoška« prisvojitev drugega?
Če bi bila zgoraj omenjena zahteva po prenovi šolskih programov
zavrnjena, bi bila zavrnitev morebiti res dosežena z delnim preobliko-
vanjem lastnih standardov22 – in ista zahteva bi zaradi preoblikovanja
skupnega smisla nekoč v prihodnosti lahko bila sprejeta.23 Toda zavrnje-
na bi bila, ker je nezdružljiva z lastnim horizontom razumevanja in je ne
bi bilo mogoče integrirati v standarde lastne tradicije, ki v procesu razu-
mevanja doživlja spremembe, vendar ostaja merilo za verifikacijo zahte-
ve. Zavrnitev zahteve pa ni nujno neuspeh dialoškega razmerja. Očitno
obstajajo vprašanja in predmeti, pri katerih sporazumetje o stvari nikoli
ne bo mogoče; a to ne pomeni, da gre v teh primerih za zavrnitev celotne
kulture drugega. Vsaj eno vprašanje, ki ga opisuje Bissoondath in je bilo
med nastajanjem njegove knjige v Kanadi še posebej aktualno, je izvrsten
primer takšnega dialoga. Gre za zahtevo, prineseno iz afriških kultur, po
obrezovanju deklet ob prehodu v zrelo dobo. V okviru razumevanja člo-
vekovih pravic, na katerem temelji kanadski ustavni zakon, je (bilo) ta-
kšno zahtevo nemogoče pripoznati kot del splošno dopustnega,24 kar pa
ne pomeni, da priznanje vrednosti kulture drugega sploh ni mogoče –
kljub zavrnitvi posamične zahteve.
Kanadski teoretik Francesco Lorriggio, sledeč Mihailu Bahtinu,
opozarja, da ponotranjenje – natančneje, vživetje v – drugega samo po
sebi ni zadosten element dialoške situacije, kajti dialoška partnerja mo-
rata poskrbeti tudi za svojo razločenost oziroma zunajbivanje; da se torej
oseba, ki razumeva, s pozunanjenjem prav tako razloči od objekta razu-
mevanja.25 Šele tako bodo doseženi pogoji za (recepcijsko) izkustvo dru-
gega v njegovi drugosti, kakor tudi za izkustvo Jaza ob drugem, se pra-
vi »drugosti Jaza«, ki vselej nastaja v stiku s tem, kako ga (me) zazna-
va drugi.26 Jauß torej pravilno opaža, da je težnja k razumetju sebe v iz-
22 Taylor, The Politics, 67.
23 O tem priča primer kvebeške francosko govoreče skupnosti. Zahteva po vključevanju temnopoltih
vsebin v šolske programe je namreč kompleksna zato, ker na mikroravni skoraj do popolnosti zrca-
li zahtevo po kvebeških privilegijih francoske skupnosti, kjer je do takšnega prevrednotenja tudi de-
jansko prišlo.
24 Čeprav to ne pomeni, da takšni poizkusi niso obstajali. V nekaterih provincah se je razvila razprava,
ali ne bi sicer ilegalne prakse legalizirali in tako zmanjšali zdravstveno tveganje pri ženskah, ki jih po-
seg doleti.
25 Francesco Loriggio, Multiculturalism and Literary Criticism: Comparison and Possibilities, Mosa-
ic 29, št. 3 (1996), 199.
26 Mihail M. Bahtin, Estetika in humanistične vede (Ljubljana: SH – Zavod za založniško dejavnost,
1999), 3–36; Jauß, Estetsko, 409.
kalnejše: ali v medkulturnih odnosih sploh obstaja kakršno koli spaja-
nje horizontov, ki ne bi postalo »dialoška« prisvojitev drugega?
Če bi bila zgoraj omenjena zahteva po prenovi šolskih programov
zavrnjena, bi bila zavrnitev morebiti res dosežena z delnim preobliko-
vanjem lastnih standardov22 – in ista zahteva bi zaradi preoblikovanja
skupnega smisla nekoč v prihodnosti lahko bila sprejeta.23 Toda zavrnje-
na bi bila, ker je nezdružljiva z lastnim horizontom razumevanja in je ne
bi bilo mogoče integrirati v standarde lastne tradicije, ki v procesu razu-
mevanja doživlja spremembe, vendar ostaja merilo za verifikacijo zahte-
ve. Zavrnitev zahteve pa ni nujno neuspeh dialoškega razmerja. Očitno
obstajajo vprašanja in predmeti, pri katerih sporazumetje o stvari nikoli
ne bo mogoče; a to ne pomeni, da gre v teh primerih za zavrnitev celotne
kulture drugega. Vsaj eno vprašanje, ki ga opisuje Bissoondath in je bilo
med nastajanjem njegove knjige v Kanadi še posebej aktualno, je izvrsten
primer takšnega dialoga. Gre za zahtevo, prineseno iz afriških kultur, po
obrezovanju deklet ob prehodu v zrelo dobo. V okviru razumevanja člo-
vekovih pravic, na katerem temelji kanadski ustavni zakon, je (bilo) ta-
kšno zahtevo nemogoče pripoznati kot del splošno dopustnega,24 kar pa
ne pomeni, da priznanje vrednosti kulture drugega sploh ni mogoče –
kljub zavrnitvi posamične zahteve.
Kanadski teoretik Francesco Lorriggio, sledeč Mihailu Bahtinu,
opozarja, da ponotranjenje – natančneje, vživetje v – drugega samo po
sebi ni zadosten element dialoške situacije, kajti dialoška partnerja mo-
rata poskrbeti tudi za svojo razločenost oziroma zunajbivanje; da se torej
oseba, ki razumeva, s pozunanjenjem prav tako razloči od objekta razu-
mevanja.25 Šele tako bodo doseženi pogoji za (recepcijsko) izkustvo dru-
gega v njegovi drugosti, kakor tudi za izkustvo Jaza ob drugem, se pra-
vi »drugosti Jaza«, ki vselej nastaja v stiku s tem, kako ga (me) zazna-
va drugi.26 Jauß torej pravilno opaža, da je težnja k razumetju sebe v iz-
22 Taylor, The Politics, 67.
23 O tem priča primer kvebeške francosko govoreče skupnosti. Zahteva po vključevanju temnopoltih
vsebin v šolske programe je namreč kompleksna zato, ker na mikroravni skoraj do popolnosti zrca-
li zahtevo po kvebeških privilegijih francoske skupnosti, kjer je do takšnega prevrednotenja tudi de-
jansko prišlo.
24 Čeprav to ne pomeni, da takšni poizkusi niso obstajali. V nekaterih provincah se je razvila razprava,
ali ne bi sicer ilegalne prakse legalizirali in tako zmanjšali zdravstveno tveganje pri ženskah, ki jih po-
seg doleti.
25 Francesco Loriggio, Multiculturalism and Literary Criticism: Comparison and Possibilities, Mosa-
ic 29, št. 3 (1996), 199.
26 Mihail M. Bahtin, Estetika in humanistične vede (Ljubljana: SH – Zavod za založniško dejavnost,
1999), 3–36; Jauß, Estetsko, 409.
