Page 91 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 91
Večkulturnost, garnizijska mentaliteta ....
možno slišati v Kanadi). Izstop iz dialoga ima to navidezno prednost, da
subjekt ohranja lastno suverenost, samozadostnost in še zlasti navide-
zno večvrednost v primerjavi z drugim. Na tej točki se najjasneje poka-
že, da so še naprej obstoječa, nerešena hierarhična razmerja eden temelj-
nih problemov tudi v kanadski večkulturnosti. Vstop v dialog ni mogoč
brez žrtvovanja hierarhične nadmoči, ki ni več vnaprejšnja in še toliko
manj neranljiva, ker je v vsakem trenutku izpostavljena možni subverziji s
strani dialoškega partnerja. Dialog sam po sebi predpostavlja žrtvovanje
določene mere suverenosti, saj je sporazumevanje mogoče samo s spreje-
tjem nekaterih enotnih – skupnih – pravil pogovora; enotnega diskur-
zivnega polja. Kot zatrjuje Verhoeven, je v njem »vpisovanje lastnega /
etničnega/ Jaza v veliki meri izpisovanje /etničnega/ Drugega«; prinaša
torej nevarnost izpisovanja iz polja komunikacije, saj drugemu daje ena-
kovredno možnost, da na račun našega vanj vpisuje svoj etnični jaz, »to pa
predpostavlja večjo ali manjšo mero kulturnega in etničnega konflikta«.31
Čeprav Bahtin v poznih spisih predpostavi obstoj nadosebnega tre-
tjega: t. i. nadadresata (Lazeečnyj adresat), čigar pravično razumevanje
predpostavlja avtor vsake izjave32 – in ki omejuje nevarnost dokončne
podreditve kateregakoli od govorcev v dinamiki vpisovanja in izpiso-
vanja jaza –, tudi ta ne omejuje začasne podreditve in nadrejenosti, po-
sebej pa ne privilegiranja lastnega etničnega jaza nasproti etničnemu
drugemu. In prav imanentna izguba lastne suverenosti zbuja strah pred
sprejemom enotnega diskurzivnega polja v medetničnem dialogu.
V kanadski praksi večkulturnosti poudarjanje različnosti nikoli ni
bila težava. Joyce A. Green celo izpostavlja, da je osredotočanje teore-
tikov na različnost, ki je še posebej v Kanadi izhajalo prav iz Taylorje-
ve paradigme, hote ali nehote zakrivalo nujo po govoru o in izvrševanju
osnovnih zakonskih pravic, ki bi jih morale uživati neangleške in ne-
francoske etnične skupine, še posebej staroselci. Zakonske pravice pa,
kot opozarja, niso odvisne od etnične različnosti, čeprav jo lahko upošte-
vajo.33 Očitek, ki ga na paradigmo različnosti naslavlja Greenova, je sko-
raj identičen kot Bissoondathov – da namesto k uveljavljanju enakih pra-
vic vseh skupin pripomore samo k toleranci do različnosti, ki jo pojmuje
kot »kulturno začimbo«. Vprašanje pravic v marsičem zrcali stanje te-
žavnih etničnih odnosov v Kanadi. Celo raziskava, ki se je osredotoči-
31 V. M. Verhoeven, How Hyphenated Can You Get?: A Critique of Pure Ethnicity, Mosaic 29, št. 3
(1996), 112; prim. 97–99.
32 Bahtin, Estetika, 318–319.
33 Joyce A. Green, The Difference Debate: Reducing Rights to Cultural Flavours, Canadian Journal of
Political Science / Revue canadienne de science politique 33, št. 1 (1. marec 2000), 133–144.
možno slišati v Kanadi). Izstop iz dialoga ima to navidezno prednost, da
subjekt ohranja lastno suverenost, samozadostnost in še zlasti navide-
zno večvrednost v primerjavi z drugim. Na tej točki se najjasneje poka-
že, da so še naprej obstoječa, nerešena hierarhična razmerja eden temelj-
nih problemov tudi v kanadski večkulturnosti. Vstop v dialog ni mogoč
brez žrtvovanja hierarhične nadmoči, ki ni več vnaprejšnja in še toliko
manj neranljiva, ker je v vsakem trenutku izpostavljena možni subverziji s
strani dialoškega partnerja. Dialog sam po sebi predpostavlja žrtvovanje
določene mere suverenosti, saj je sporazumevanje mogoče samo s spreje-
tjem nekaterih enotnih – skupnih – pravil pogovora; enotnega diskur-
zivnega polja. Kot zatrjuje Verhoeven, je v njem »vpisovanje lastnega /
etničnega/ Jaza v veliki meri izpisovanje /etničnega/ Drugega«; prinaša
torej nevarnost izpisovanja iz polja komunikacije, saj drugemu daje ena-
kovredno možnost, da na račun našega vanj vpisuje svoj etnični jaz, »to pa
predpostavlja večjo ali manjšo mero kulturnega in etničnega konflikta«.31
Čeprav Bahtin v poznih spisih predpostavi obstoj nadosebnega tre-
tjega: t. i. nadadresata (Lazeečnyj adresat), čigar pravično razumevanje
predpostavlja avtor vsake izjave32 – in ki omejuje nevarnost dokončne
podreditve kateregakoli od govorcev v dinamiki vpisovanja in izpiso-
vanja jaza –, tudi ta ne omejuje začasne podreditve in nadrejenosti, po-
sebej pa ne privilegiranja lastnega etničnega jaza nasproti etničnemu
drugemu. In prav imanentna izguba lastne suverenosti zbuja strah pred
sprejemom enotnega diskurzivnega polja v medetničnem dialogu.
V kanadski praksi večkulturnosti poudarjanje različnosti nikoli ni
bila težava. Joyce A. Green celo izpostavlja, da je osredotočanje teore-
tikov na različnost, ki je še posebej v Kanadi izhajalo prav iz Taylorje-
ve paradigme, hote ali nehote zakrivalo nujo po govoru o in izvrševanju
osnovnih zakonskih pravic, ki bi jih morale uživati neangleške in ne-
francoske etnične skupine, še posebej staroselci. Zakonske pravice pa,
kot opozarja, niso odvisne od etnične različnosti, čeprav jo lahko upošte-
vajo.33 Očitek, ki ga na paradigmo različnosti naslavlja Greenova, je sko-
raj identičen kot Bissoondathov – da namesto k uveljavljanju enakih pra-
vic vseh skupin pripomore samo k toleranci do različnosti, ki jo pojmuje
kot »kulturno začimbo«. Vprašanje pravic v marsičem zrcali stanje te-
žavnih etničnih odnosov v Kanadi. Celo raziskava, ki se je osredotoči-
31 V. M. Verhoeven, How Hyphenated Can You Get?: A Critique of Pure Ethnicity, Mosaic 29, št. 3
(1996), 112; prim. 97–99.
32 Bahtin, Estetika, 318–319.
33 Joyce A. Green, The Difference Debate: Reducing Rights to Cultural Flavours, Canadian Journal of
Political Science / Revue canadienne de science politique 33, št. 1 (1. marec 2000), 133–144.
