Page 87 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 87
Večkulturnost, garnizijska mentaliteta ....
dobo družbe, kjer jeziki vzpostavljajo območje teritorialnosti, ne pa ka-
nalov komunikacije.12 Takšno razumevanje kultur in z njim povezana
vsakdanja praksa ohranjata nevednost v odnosu do drugega; s tem, ko
posameznika omejita na tipiziranega pripadnika skupine, namesto da bi
zbujala individualno izkušnjo, vodita k samogetoizaciji in marginaliza-
ciji drugega, kar v Kanadi velja zlasti v razmerjih med angleško in ne-
angleškimi kulturami; to pa seveda že pomeni hierarhizacijo odnosov v
medetnični realnosti.
Kot pokaže Taylor, je vprašanje hierarhičnih položajev povezano s
problemom identitete in s potrebo, da bi v svetu, kjer se identiteta obli-
kuje v dialogu, identiteto posameznika ali skupine drugi pri(po)znali
kot vredno. Vendar je res tudi, da nam bo ob kulturah, ki so dovolj raz-
lične od naše lastne, »že doumevanje, kaj je tisto, kar naj bi bilo nekaj
vredno, tuje in nenavadno«.13 Taylor kot model za soočenje s »tujostjo«
privzame Gadamerjevo idejo spajanja horizontov. Hans Georg Gadamer
zatrjuje, da je vsakdo, ki razumeva, vselej del hermenevtične situacije, ne
pa njen zunanji opazovalec; razumevanje je soudeleženost v učinkovanju
tradicije.14 A kot opozarja James Risser, je »učinkovanje razumevanja
zmeraj tvorba pomena /.../ v srečanju z drugim« – razumevanje je v vsa-
kem primeru dojeto kot »deljenje« skupnih pomenov; kot spajanje ho-
rizontov v višjo občost oziroma kot »udeleženost v skupnem smislu«,15
četudi je obenem treba ohranjati razmejenost obeh horizontov, ki mo-
rata biti v stiku z drugim nenehno podvržena procesu (pre)oblikovanja.
Srečanje s horizontom drugega ne sme zadušiti napetosti med drugim in
sabo in hermenevtična naloga razumevajočega je, da napetosti v procesu
spajanja ne zakriva z naivno prilagoditvijo, temveč jo zavestno razvija.16
Sprva samoumevni temelji vrednotenja naj bi postali samo ena od mo-
žnosti, ko so postavljeni ob ozadje prej neznane kulture.17 Izkušnja nape-
tosti, o kateri govori Gadamer, seveda govori o menjujočem se razmerju
nadvlade in podrejenosti med obema horizontoma, ki v vseh delih pro-
cesa ne moreta ohranjati popolne nehierarhičnosti. Kot poudarja John
12 E. D. Blodgett, Comparative Literature, Canadian, The Canadian Encyclopedia (Historica-Domini-
on, 2011), http://www.thecanadianencyclopedia.com/index.cfm?PgNm=TCE&Params=A1AR
TA0001821.
13 Taylor, The Politics, 67.
14 Gadamer, Resnica, 249–255.
15 James Risser, Hermeneutics and the voice of the other: re-reading Gadamer’s Philosophical hermeneutics (Al-
bany: State University of New York Press, 1997), 20, 92.
16 Gadamer, Resnica, 254.
17 Taylor, The Politics, 67.
dobo družbe, kjer jeziki vzpostavljajo območje teritorialnosti, ne pa ka-
nalov komunikacije.12 Takšno razumevanje kultur in z njim povezana
vsakdanja praksa ohranjata nevednost v odnosu do drugega; s tem, ko
posameznika omejita na tipiziranega pripadnika skupine, namesto da bi
zbujala individualno izkušnjo, vodita k samogetoizaciji in marginaliza-
ciji drugega, kar v Kanadi velja zlasti v razmerjih med angleško in ne-
angleškimi kulturami; to pa seveda že pomeni hierarhizacijo odnosov v
medetnični realnosti.
Kot pokaže Taylor, je vprašanje hierarhičnih položajev povezano s
problemom identitete in s potrebo, da bi v svetu, kjer se identiteta obli-
kuje v dialogu, identiteto posameznika ali skupine drugi pri(po)znali
kot vredno. Vendar je res tudi, da nam bo ob kulturah, ki so dovolj raz-
lične od naše lastne, »že doumevanje, kaj je tisto, kar naj bi bilo nekaj
vredno, tuje in nenavadno«.13 Taylor kot model za soočenje s »tujostjo«
privzame Gadamerjevo idejo spajanja horizontov. Hans Georg Gadamer
zatrjuje, da je vsakdo, ki razumeva, vselej del hermenevtične situacije, ne
pa njen zunanji opazovalec; razumevanje je soudeleženost v učinkovanju
tradicije.14 A kot opozarja James Risser, je »učinkovanje razumevanja
zmeraj tvorba pomena /.../ v srečanju z drugim« – razumevanje je v vsa-
kem primeru dojeto kot »deljenje« skupnih pomenov; kot spajanje ho-
rizontov v višjo občost oziroma kot »udeleženost v skupnem smislu«,15
četudi je obenem treba ohranjati razmejenost obeh horizontov, ki mo-
rata biti v stiku z drugim nenehno podvržena procesu (pre)oblikovanja.
Srečanje s horizontom drugega ne sme zadušiti napetosti med drugim in
sabo in hermenevtična naloga razumevajočega je, da napetosti v procesu
spajanja ne zakriva z naivno prilagoditvijo, temveč jo zavestno razvija.16
Sprva samoumevni temelji vrednotenja naj bi postali samo ena od mo-
žnosti, ko so postavljeni ob ozadje prej neznane kulture.17 Izkušnja nape-
tosti, o kateri govori Gadamer, seveda govori o menjujočem se razmerju
nadvlade in podrejenosti med obema horizontoma, ki v vseh delih pro-
cesa ne moreta ohranjati popolne nehierarhičnosti. Kot poudarja John
12 E. D. Blodgett, Comparative Literature, Canadian, The Canadian Encyclopedia (Historica-Domini-
on, 2011), http://www.thecanadianencyclopedia.com/index.cfm?PgNm=TCE&Params=A1AR
TA0001821.
13 Taylor, The Politics, 67.
14 Gadamer, Resnica, 249–255.
15 James Risser, Hermeneutics and the voice of the other: re-reading Gadamer’s Philosophical hermeneutics (Al-
bany: State University of New York Press, 1997), 20, 92.
16 Gadamer, Resnica, 254.
17 Taylor, The Politics, 67.
