Page 90 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 90
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
kustvu sogovornikove drugosti primarni dejavnik, ki spodbudi dialo-
ško izmenjavo, ne glede na to, ali se temu kasneje pridruži poizkus do-
seči sebe-razumetje v skupni stvari.27 Upoštevajoč to dejstvo, težave v
praksi večkulturnosti lahko uzremo tudi drugače. Dileme, ki jih v knji-
gi opisuje Bissoondath – na primer pravica do nošenja turbana v vojaški
službi,28 muslimanske rute na sodišču ali pravica do obrezovanja žensk
–, niso več obremenjene z nujnostjo odločitve, ali jih pripoznati kot del
svojega (se pravi, skupnega) horizonta ali ne. Če bo zahteva drugega zavr-
njena, bosta hkratno ponotranjenje in pozunanjenje sogovornika – etnič-
nih skupnosti – načeloma omogočila razumetje in priznanje vrednosti
druge kulture skozi povratno videnje lastne kulture ter njenih omejitev.
A če je razločitev horizontov v idealnem primeru predpogoj za pripozna-
nje vrednosti drugega, z enako lahkoto – kot kaže prav kanadski primer
– vodi v pomanjkanje skupnih točk identifikacije, saj je povsem mogoče,
da bo v celoti umanjkala potreba po iskanju vsakršnega skupnega smisla,
s tem pa tudi potreba po iskanju skupnega jezika za dialog. Iz očitkov, ki
jih na kanadsko večkulturnost naslavljata, denimo, Bissoondath in Hin-
zeva, ni težko sklepati, da je večkulturnost, ki je utemeljena v prostorski
razsežnosti, v Kanadi spodbudila le sobivanje; zaprtost v lastne, razloče-
ne, a tudi iz-ločene horizonte posamičnih etničnih in jezikovnih sku-
pnosti brez prave potrebe po komunikaciji.
Zakaj je potemtakem izolacija posamičnih skupnosti, kot opozarja-
ta oba, v Kanadi prevladala nad kohezijo?
Za dialog je značilno, da navkljub razmejitvi horizontov ohranja no-
tranjo kohezivnost, dokler obstaja pripravljenost partnerjev za spozna-
vanje sebe-v-drugem. Vsaka izjava vsebuje implicitno vprašanje, na kate-
rega odgovarja, in je sama poziv sogovorcu, da se poglobi v nova vpraša-
nja, ki izhajajo iz nje.29 Po Bahtinovem mnenju je izstop iz dialoga odlo-
čitev, do katere pride, ko odgovor iz sebe ne porodi novega vprašanja: ko
»od besede ničesar ne pričakujemo, če vnaprej vemo vse, kar nam lah-
ko pove«.30 In prav to je položaj, ki ga večkrat opisuje Bissoondath: sta-
tus govorca, ki hoče biti prepričan, da o kulturi drugega ve vse in se izlo-
či v stereotipno prepričanje o drugem (npr. Jamajčani so kriminalci, Indi-
janci so alkoholiki, če navedem dva stereotipa, ki jih je o etničnem drugem
27 Jauß, Estetsko, 408–411.
28 Dilema, ki je spodbudila resne razprave, je zašla tudi v literarne reprezentacije, na primer l. 1996 v roman
Mordecaija Richlerja Barneyjeva verzija (Tržič: Učila International, 2011), kjer judovski pripovedova-
lec ironično priporoča nošenje jarmulk v vojski.
29 Bahtin, Estetika, 245–251.
30 Isto, 313.
kustvu sogovornikove drugosti primarni dejavnik, ki spodbudi dialo-
ško izmenjavo, ne glede na to, ali se temu kasneje pridruži poizkus do-
seči sebe-razumetje v skupni stvari.27 Upoštevajoč to dejstvo, težave v
praksi večkulturnosti lahko uzremo tudi drugače. Dileme, ki jih v knji-
gi opisuje Bissoondath – na primer pravica do nošenja turbana v vojaški
službi,28 muslimanske rute na sodišču ali pravica do obrezovanja žensk
–, niso več obremenjene z nujnostjo odločitve, ali jih pripoznati kot del
svojega (se pravi, skupnega) horizonta ali ne. Če bo zahteva drugega zavr-
njena, bosta hkratno ponotranjenje in pozunanjenje sogovornika – etnič-
nih skupnosti – načeloma omogočila razumetje in priznanje vrednosti
druge kulture skozi povratno videnje lastne kulture ter njenih omejitev.
A če je razločitev horizontov v idealnem primeru predpogoj za pripozna-
nje vrednosti drugega, z enako lahkoto – kot kaže prav kanadski primer
– vodi v pomanjkanje skupnih točk identifikacije, saj je povsem mogoče,
da bo v celoti umanjkala potreba po iskanju vsakršnega skupnega smisla,
s tem pa tudi potreba po iskanju skupnega jezika za dialog. Iz očitkov, ki
jih na kanadsko večkulturnost naslavljata, denimo, Bissoondath in Hin-
zeva, ni težko sklepati, da je večkulturnost, ki je utemeljena v prostorski
razsežnosti, v Kanadi spodbudila le sobivanje; zaprtost v lastne, razloče-
ne, a tudi iz-ločene horizonte posamičnih etničnih in jezikovnih sku-
pnosti brez prave potrebe po komunikaciji.
Zakaj je potemtakem izolacija posamičnih skupnosti, kot opozarja-
ta oba, v Kanadi prevladala nad kohezijo?
Za dialog je značilno, da navkljub razmejitvi horizontov ohranja no-
tranjo kohezivnost, dokler obstaja pripravljenost partnerjev za spozna-
vanje sebe-v-drugem. Vsaka izjava vsebuje implicitno vprašanje, na kate-
rega odgovarja, in je sama poziv sogovorcu, da se poglobi v nova vpraša-
nja, ki izhajajo iz nje.29 Po Bahtinovem mnenju je izstop iz dialoga odlo-
čitev, do katere pride, ko odgovor iz sebe ne porodi novega vprašanja: ko
»od besede ničesar ne pričakujemo, če vnaprej vemo vse, kar nam lah-
ko pove«.30 In prav to je položaj, ki ga večkrat opisuje Bissoondath: sta-
tus govorca, ki hoče biti prepričan, da o kulturi drugega ve vse in se izlo-
či v stereotipno prepričanje o drugem (npr. Jamajčani so kriminalci, Indi-
janci so alkoholiki, če navedem dva stereotipa, ki jih je o etničnem drugem
27 Jauß, Estetsko, 408–411.
28 Dilema, ki je spodbudila resne razprave, je zašla tudi v literarne reprezentacije, na primer l. 1996 v roman
Mordecaija Richlerja Barneyjeva verzija (Tržič: Učila International, 2011), kjer judovski pripovedova-
lec ironično priporoča nošenje jarmulk v vojski.
29 Bahtin, Estetika, 245–251.
30 Isto, 313.
