Page 88 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 88
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
Thompson, noben proces komunikacije ne poteka zunaj obstoječih raz-
merij moči,18 in to velja tudi za medetnični dialog.
Poglejmo si dva primera takšnega hierarhičnega »poldialoga«. Ena
najpogostejših zahtev v imenu večkulturnosti v Kanadi – in tudi drugje
– je bil poziv k razširitvi literarnega kanona, ki bi, če vzamemo za pri-
mer Kanado, prav tako vključeval neangleško in nefrancosko govore-
če avtorje. Zahteva je legitimna, a postane problematična, če se sprevr-
že v poziv, da določenemu delu že vnaprej priznamo vrednost, saj bi se s
tem odpovedali poizkusu, da preoblikujemo vrednost lastnega horizon-
ta. Takšna zahteva bi bila, če uporabim Taylorjeve besede, homogenizi-
rajoča namesto razlikovalna,19 kajti temeljila bi na predpostavki, da že
obstajajo enotni standardi vrednotenja, ki ne bi bili podvrženi možno-
sti, da se v procesu dialoga prevrednotijo ob stiku s horizontom druge-
ga. Šlo bi za naivno prilagoditev, ki bi se odpovedala zaznavanju nape-
tosti med sabo in drugim, s tem pa tudi razumevanju vrednosti kulture
drugega znotraj lastnega horizonta – in podobna, čeravno kompleksnej-
ša je zadrega ob drugi, tudi v večkulturni Kanadi prisotni težnji, da naj bi v
pretežno temnopoltih šolskih okoliših v učni načrt vključili pretežno te-
mnopolte vsebine.
Seveda obstaja zrcalna plat istega problema: ali morebitna zavrnitev
zahteve po drugi strani ne pomeni zavrnitve dialoga, prisilne integraci-
je v vnaprej določeno, monolitno družbo in zatorej asimilacije v talilni
lonec? Težavo, ki pri tem nastaja, je v drugačnem, literarnem kontekstu
zaznal Hans Robert Jauß, izhaja pa iz Gadamerjevega pojmovanja razu-
mevanja kot sebe-razumetja – oziroma sebevédenja – v območju skupne
pomenskosti. Gadamer predpostavlja, da je mogoče in da je treba v okvi-
ru občega priti do sporazumetja o stvari, ki je cilj pogovora.20 A če dia-
log razumemo na tak način, celo Gadamerjevo spajanje horizontov lah-
ko uvidimo kot znak pasivnega, prikrito homogenizirajočega razume-
vanja. Šibkost Gadamerjeve rešitve, če jo prenesemo v območje večkul-
turnih odnosov, je ravno predpostavka o skupni tradiciji, kajti pričako-
vanje, da obstaja smisel, ki bo vodil razumevanje, pri Gadamerju »izha-
ja iz občosti, ki nas privezuje na tradicijo«.21 Kot pokaže Taylorjevo sta-
lišče o liberalizmu, je v medkulturnih odnosih navadno nemogoče pri-
čakovati prvine skupnega smisla. Toda vprašanje, ki se zastavlja, je radi-
18 Thompson, Studies in the theory, 47.
19 Taylor, The Politics, 71.
20 Jauß, Estetsko, 408; Risser, Hermeneutics, 92.
21 Risser, Hermeneutics, 7.
Thompson, noben proces komunikacije ne poteka zunaj obstoječih raz-
merij moči,18 in to velja tudi za medetnični dialog.
Poglejmo si dva primera takšnega hierarhičnega »poldialoga«. Ena
najpogostejših zahtev v imenu večkulturnosti v Kanadi – in tudi drugje
– je bil poziv k razširitvi literarnega kanona, ki bi, če vzamemo za pri-
mer Kanado, prav tako vključeval neangleško in nefrancosko govore-
če avtorje. Zahteva je legitimna, a postane problematična, če se sprevr-
že v poziv, da določenemu delu že vnaprej priznamo vrednost, saj bi se s
tem odpovedali poizkusu, da preoblikujemo vrednost lastnega horizon-
ta. Takšna zahteva bi bila, če uporabim Taylorjeve besede, homogenizi-
rajoča namesto razlikovalna,19 kajti temeljila bi na predpostavki, da že
obstajajo enotni standardi vrednotenja, ki ne bi bili podvrženi možno-
sti, da se v procesu dialoga prevrednotijo ob stiku s horizontom druge-
ga. Šlo bi za naivno prilagoditev, ki bi se odpovedala zaznavanju nape-
tosti med sabo in drugim, s tem pa tudi razumevanju vrednosti kulture
drugega znotraj lastnega horizonta – in podobna, čeravno kompleksnej-
ša je zadrega ob drugi, tudi v večkulturni Kanadi prisotni težnji, da naj bi v
pretežno temnopoltih šolskih okoliših v učni načrt vključili pretežno te-
mnopolte vsebine.
Seveda obstaja zrcalna plat istega problema: ali morebitna zavrnitev
zahteve po drugi strani ne pomeni zavrnitve dialoga, prisilne integraci-
je v vnaprej določeno, monolitno družbo in zatorej asimilacije v talilni
lonec? Težavo, ki pri tem nastaja, je v drugačnem, literarnem kontekstu
zaznal Hans Robert Jauß, izhaja pa iz Gadamerjevega pojmovanja razu-
mevanja kot sebe-razumetja – oziroma sebevédenja – v območju skupne
pomenskosti. Gadamer predpostavlja, da je mogoče in da je treba v okvi-
ru občega priti do sporazumetja o stvari, ki je cilj pogovora.20 A če dia-
log razumemo na tak način, celo Gadamerjevo spajanje horizontov lah-
ko uvidimo kot znak pasivnega, prikrito homogenizirajočega razume-
vanja. Šibkost Gadamerjeve rešitve, če jo prenesemo v območje večkul-
turnih odnosov, je ravno predpostavka o skupni tradiciji, kajti pričako-
vanje, da obstaja smisel, ki bo vodil razumevanje, pri Gadamerju »izha-
ja iz občosti, ki nas privezuje na tradicijo«.21 Kot pokaže Taylorjevo sta-
lišče o liberalizmu, je v medkulturnih odnosih navadno nemogoče pri-
čakovati prvine skupnega smisla. Toda vprašanje, ki se zastavlja, je radi-
18 Thompson, Studies in the theory, 47.
19 Taylor, The Politics, 71.
20 Jauß, Estetsko, 408; Risser, Hermeneutics, 92.
21 Risser, Hermeneutics, 7.
