Page 84 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 84
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
znavajo tudi številni drugi avtorji. Evelyn J. Hinz v posebni številki re-
vije Mosaic iz leta 1996 nasprotuje »ameriškemu pogledu«, ki večkul-
turnost razume kot talilni lonec etničnih skupin in temu zoperstavlja
podobo večkulturnosti kot mozaika, v katerem naj bi se etnične razli-
ke, kolikor je mogoče, ohranjale. Razlika med obema pogledoma je te-
sno povezana z dvojnostjo časovnega in prostorskega razumevanja več-
kulturnosti. Kanadske večkulturnosti po njenem mnenju ni moč razu-
meti kot proces (stapljanja), marveč kot prostor, v katerem kulture oziro-
ma etnične skupnosti soobstajajo. Takšna večkulturnost pa izpostavlja
potrebo po komunikaciji z drugimi skupnostmi, saj naj bi zbujala nujo,
da posameznik in skupina opredelita sebe v odnosu do drugega. Toda
prevlada prostorske razsežnosti v praksi večkulturnosti, kot je razvidno
tudi iz njenega prispevka, lahko vodi vsaj k dvema težavama. Obstaja
možnost, da geografska razpotegnjenost prostora, ki je posebej značilna
prav za Kanado, zavira dialog, namesto da bi ga spodbujala. In če so pro-
storske širjave nemara specifična kanadska težava, je drugo vprašanje,
ki se mu posveti Hinzeva, vsekakor splošnejši problem. To je vprašanje
hierarhičnih odnosov, saj soobstoj kulturnih skupnosti lahko postane
pretveza za še naprej prisotno getoizacijo manjšinskih etničnih (oziro-
ma lingvističnih) skupnosti ali literatur in s tem za nadvlado večinskih
skupin – v primeru Kanade angleško in francosko govorečih skupnosti.4
Med retoriko …
Charles Taylor že v osnovi zavrača model, ki se zavzema za brezpo-
gojno enakost kulturnih ali političnih skupin, saj je ta po njegovem mne-
nju možna samo, če so državljanski cilji in kulturni horizonti posamič-
nih skupin bolj ali manj enaki in nediferencirani. Prepričan je, da je ta-
kšna situacija redka, zato predlaga dopolnitev liberalističnega modela
enakosti s pravicami, ki jih sam imenuje privilegiji ali imunitete in ki za
posamezne skupine niso nujno del istega, skupnega cilja v državni uredi-
tvi, vendar so dovolj pomembne, da jih država spoštuje.5 Ni presenetlji-
vo, da kot primer takšne ureditve navaja status francosko govoreče sku-
pnosti v Quebecu, katere jezikovne pravice so postale skupni cilj večin-
ske skupine v provinci in obenem privilegij v odnosu do celotne Kana-
de. Raba francoščine je namreč v Quebecu natančno predpisana (npr. s
prepovedjo vpisa v angleške šole za imigrante ali z obveznimi dvojezič-
nimi napisi ter izveski), v tem pa se Quebec izrazito razlikuje od drugih
4 Evelyn J. Hinz, Introduction, Mosaic 29, št. 3 (1996), vii–xiii.
5 Taylor, The Politics, 52–60.
znavajo tudi številni drugi avtorji. Evelyn J. Hinz v posebni številki re-
vije Mosaic iz leta 1996 nasprotuje »ameriškemu pogledu«, ki večkul-
turnost razume kot talilni lonec etničnih skupin in temu zoperstavlja
podobo večkulturnosti kot mozaika, v katerem naj bi se etnične razli-
ke, kolikor je mogoče, ohranjale. Razlika med obema pogledoma je te-
sno povezana z dvojnostjo časovnega in prostorskega razumevanja več-
kulturnosti. Kanadske večkulturnosti po njenem mnenju ni moč razu-
meti kot proces (stapljanja), marveč kot prostor, v katerem kulture oziro-
ma etnične skupnosti soobstajajo. Takšna večkulturnost pa izpostavlja
potrebo po komunikaciji z drugimi skupnostmi, saj naj bi zbujala nujo,
da posameznik in skupina opredelita sebe v odnosu do drugega. Toda
prevlada prostorske razsežnosti v praksi večkulturnosti, kot je razvidno
tudi iz njenega prispevka, lahko vodi vsaj k dvema težavama. Obstaja
možnost, da geografska razpotegnjenost prostora, ki je posebej značilna
prav za Kanado, zavira dialog, namesto da bi ga spodbujala. In če so pro-
storske širjave nemara specifična kanadska težava, je drugo vprašanje,
ki se mu posveti Hinzeva, vsekakor splošnejši problem. To je vprašanje
hierarhičnih odnosov, saj soobstoj kulturnih skupnosti lahko postane
pretveza za še naprej prisotno getoizacijo manjšinskih etničnih (oziro-
ma lingvističnih) skupnosti ali literatur in s tem za nadvlado večinskih
skupin – v primeru Kanade angleško in francosko govorečih skupnosti.4
Med retoriko …
Charles Taylor že v osnovi zavrača model, ki se zavzema za brezpo-
gojno enakost kulturnih ali političnih skupin, saj je ta po njegovem mne-
nju možna samo, če so državljanski cilji in kulturni horizonti posamič-
nih skupin bolj ali manj enaki in nediferencirani. Prepričan je, da je ta-
kšna situacija redka, zato predlaga dopolnitev liberalističnega modela
enakosti s pravicami, ki jih sam imenuje privilegiji ali imunitete in ki za
posamezne skupine niso nujno del istega, skupnega cilja v državni uredi-
tvi, vendar so dovolj pomembne, da jih država spoštuje.5 Ni presenetlji-
vo, da kot primer takšne ureditve navaja status francosko govoreče sku-
pnosti v Quebecu, katere jezikovne pravice so postale skupni cilj večin-
ske skupine v provinci in obenem privilegij v odnosu do celotne Kana-
de. Raba francoščine je namreč v Quebecu natančno predpisana (npr. s
prepovedjo vpisa v angleške šole za imigrante ali z obveznimi dvojezič-
nimi napisi ter izveski), v tem pa se Quebec izrazito razlikuje od drugih
4 Evelyn J. Hinz, Introduction, Mosaic 29, št. 3 (1996), vii–xiii.
5 Taylor, The Politics, 52–60.
