Page 37 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 37
Narodne identifikacije
da mora v družbi obstajati dovolj veliko število možnosti osmišljanja ter
možnosti kreativne investicije smisla v institut družbeno-zgodovinske-
ga: v tem primeru naroda.
Na ta način je treba brati Smithovo opozorilo, da je za vzpostavi-
tev naroda potrebna vključitev vseh družbenih razredov,40 prav tako pa
Kosovo zatrjevanje, da gre pri narodu za skupnost, ki je v sebi »dife-
rencirana, heterogena, hierarhizirana, kar pomeni, da se členi na višje in
nižje sloje, pogosto na ostro profilirane razredne elite in sorodne social-
ne plasti«.41 Dinamični proces diferenciacije in homogenizacije pri tem
najbolje opiše opis lingivističnega trga pri Pierru Bourdieju, ki ga je moč
aplicirati tudi na področje narodne unifikacije. Tudi nacionalno homo-
genizacijo je mogoče razumeti kot trg, na katerem udeležence kljub nji-
hovim nasprotujočim si ciljem druži skupni interes, da se trg sploh ohra-
ni; s tem ko se vključijo v spopad medsebojnih pomenov in protipome-
nov, sodelujejo pri reprodukciji pravil, ki veljajo na trgu in o katerih si-
cer »razpravljajo«.42
Šele v okviru takšnega razumevanja je, slednjič, tudi literaturo mo-
žno razumeti kot enega temeljnih sredstev narodne unifikacije: na eni
strani – znotraj sistema kulturnih institucij – kot ideološko sredstvo na-
rodne identifikacije, na drugi strani kot sredstvo, ki na »nacionalni trg«
prinaša široko, morda največje ali vsaj najbolj raznoliko mnoštvo pome-
nov in protipomenov, ki bodo cirkulirali v dinamičnem procesu homo-
genizacije. Zato nemara najslavnejši tezi Dušana Pirjevca in Dimitri-
ja Rupla, da je v slovenskem literanem prostoru v odsotnosti politične
združitve literatura prevzemala vlogo narodnega samoutemeljevanja,43
nikakor nista ne presenetljivi ne novi, pa tudi slovenski unikum v resnici
ne moreta biti. Če nič drugega, bomo videli, je bila podobna teza razšir-
jena tudi v kanadskem literarnem sistemu, kjer sta jo razvijala Northrop
Frye in Margaret Atwood. Vse te opazke je mogoče razumeti v luči ne-
kega razmeroma preprostega dejstva. Pomembnejšo vlogo nacionalnega
samoutemeljevanja sta literatura in literarni sistem lahko odigrala v ti-
stem tipu konstrukcije naroda, ki se ni utemeljevala v politično-terito-
rialni (državni) enotnosti (torej na principu ius soli), marveč v principu
skupnega etničnega in kulturnega izvora (ki navadno šele mora biti pri-
poznan v skupni državi). To zagotovo velja za slovenski primer – in če-
40 Smith, The ethnic origins, 61.
41 Kos, Duhovna zgodovina, 16; prim. Biti, Identiteta, 19–20.
42 Pierre Bourdieu, Language and symbolic power, reprint. (Cambridge: Polity Press, 1994), 77 isl.
43 Gl. Pirjevec, Vprašanje o poeziji; Dimitrij Rupel, Svobodne besede od Prešerna do Cankarja: sociološka stu-
dija o slovenskem leposlovju kot glasniku in pobudniku nacionalne osvoboditve (Koper: Založba Lipa, 1976).
da mora v družbi obstajati dovolj veliko število možnosti osmišljanja ter
možnosti kreativne investicije smisla v institut družbeno-zgodovinske-
ga: v tem primeru naroda.
Na ta način je treba brati Smithovo opozorilo, da je za vzpostavi-
tev naroda potrebna vključitev vseh družbenih razredov,40 prav tako pa
Kosovo zatrjevanje, da gre pri narodu za skupnost, ki je v sebi »dife-
rencirana, heterogena, hierarhizirana, kar pomeni, da se členi na višje in
nižje sloje, pogosto na ostro profilirane razredne elite in sorodne social-
ne plasti«.41 Dinamični proces diferenciacije in homogenizacije pri tem
najbolje opiše opis lingivističnega trga pri Pierru Bourdieju, ki ga je moč
aplicirati tudi na področje narodne unifikacije. Tudi nacionalno homo-
genizacijo je mogoče razumeti kot trg, na katerem udeležence kljub nji-
hovim nasprotujočim si ciljem druži skupni interes, da se trg sploh ohra-
ni; s tem ko se vključijo v spopad medsebojnih pomenov in protipome-
nov, sodelujejo pri reprodukciji pravil, ki veljajo na trgu in o katerih si-
cer »razpravljajo«.42
Šele v okviru takšnega razumevanja je, slednjič, tudi literaturo mo-
žno razumeti kot enega temeljnih sredstev narodne unifikacije: na eni
strani – znotraj sistema kulturnih institucij – kot ideološko sredstvo na-
rodne identifikacije, na drugi strani kot sredstvo, ki na »nacionalni trg«
prinaša široko, morda največje ali vsaj najbolj raznoliko mnoštvo pome-
nov in protipomenov, ki bodo cirkulirali v dinamičnem procesu homo-
genizacije. Zato nemara najslavnejši tezi Dušana Pirjevca in Dimitri-
ja Rupla, da je v slovenskem literanem prostoru v odsotnosti politične
združitve literatura prevzemala vlogo narodnega samoutemeljevanja,43
nikakor nista ne presenetljivi ne novi, pa tudi slovenski unikum v resnici
ne moreta biti. Če nič drugega, bomo videli, je bila podobna teza razšir-
jena tudi v kanadskem literarnem sistemu, kjer sta jo razvijala Northrop
Frye in Margaret Atwood. Vse te opazke je mogoče razumeti v luči ne-
kega razmeroma preprostega dejstva. Pomembnejšo vlogo nacionalnega
samoutemeljevanja sta literatura in literarni sistem lahko odigrala v ti-
stem tipu konstrukcije naroda, ki se ni utemeljevala v politično-terito-
rialni (državni) enotnosti (torej na principu ius soli), marveč v principu
skupnega etničnega in kulturnega izvora (ki navadno šele mora biti pri-
poznan v skupni državi). To zagotovo velja za slovenski primer – in če-
40 Smith, The ethnic origins, 61.
41 Kos, Duhovna zgodovina, 16; prim. Biti, Identiteta, 19–20.
42 Pierre Bourdieu, Language and symbolic power, reprint. (Cambridge: Polity Press, 1994), 77 isl.
43 Gl. Pirjevec, Vprašanje o poeziji; Dimitrij Rupel, Svobodne besede od Prešerna do Cankarja: sociološka stu-
dija o slovenskem leposlovju kot glasniku in pobudniku nacionalne osvoboditve (Koper: Založba Lipa, 1976).
