Page 36 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 36
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
državnih stavb.35 To nam priča, da se v procesu nacionalne identifikaci-
je nerazdružljivo prepletajo prakse državno-političnih ter kulturnih in-
stitucij, kar je razvidno tudi iz opisa procesov, ki jih navaja Mitja Veliko-
nja kot temelj nacionalne oziroma nacionalnokulturne homogenizacije:
1.) asimiliranje kulturnega policentrizma, 2.) kanoniziranje, 3.) standar-
diziranje in tipiziranje skozi institucije uradnega knjižnega jezika, šol-
skega sistema, medijev, muzejev itd. ter 4.) aktivno podpiranje v obli-
ki subvencij ipd.36 Velikonjev zaris, ki nacionalno identifikacijo povezu-
je tako s politično konstitutivnimi kot tudi s kulturno reprezentančni-
mi motivi, med drugim ponavlja trditev, da je nacionalna kultura bolj ali
manj prisilno poenotenje – da gre tudi tu za »vprašanje moči, poveza-
no s pojmoma ‘narod’ in ‘nacionalna država’,« potem ko je primarnost
verske, fevdalne (vazalne) in lokalne identitete nadomestila nacionalna,
»vertikalno solidarnost pa občutek horizontalno povezane nacionalne
skupnosti«.37
Vse od althusserjanskih definicij ideologije naprej bi povezavo naro-
dne identfikacije z unificirajočem ideološkim apelom seveda težko za-
nikali. Pierre Macherey in Etienne Balibar odlično pokažeta ideološko
moč nacionalnega jezika v šolskem sistemu,38 Althusser pa svojo tezo o
t. i. ideoloških aparatih države prav tako povezuje s homogenizirajočo
močjo nacionalne države in z delovanjem šolstva.39 Že Althusser z vpe-
ljavo ideoloških aparatov države hkrati zatrjuje, da je poenotujoča moč
nacionalne (in pri Althusserju kapitalistične) ideologije razpršena po ši-
rokem spektru materialnih praks, med katerimi poleg šolskega omenja
še politični, informacijski in slednjič kulturni ideloški aparat države, ka-
mor med drugim šteje književnost. Toda razmerje med unifikacijo nara-
tive in njeno razpršenostjo v vsakdanjem življenju je treba razumeti tudi
nekoliko širše. Homogenizirajoča moč narative vselej ostaja v dinamič-
nem odnosu do množice načinov življenja, Hallovih »pomenov in pro-
tipomenov«, ki krožijo v družbi. Nacionalna identifikacija, ki je struk-
turirana v enotnih predstavah navzven in organizirana v skladu s polo-
žaji in mehanizmi, ki določajo homogenizacijo različnosti v neki družbi,
navznoter nastaja iz vsaj osnovne notranje diferenciranosti. To pomeni,
35 Hobsbawm in Ranger, The invention, 271 isl., 283 isl.
36 Velikonja, Dom in svet, 287.
37 Isto, 284–287.
38 Etienne Balibar in Pierre Macherey, O literaturi kot ideološki obliki, v: Ideologija in estetski učinek:
zbornik, ur. Zoja Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 237–266.
39 Louis Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja
Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 50–61.
državnih stavb.35 To nam priča, da se v procesu nacionalne identifikaci-
je nerazdružljivo prepletajo prakse državno-političnih ter kulturnih in-
stitucij, kar je razvidno tudi iz opisa procesov, ki jih navaja Mitja Veliko-
nja kot temelj nacionalne oziroma nacionalnokulturne homogenizacije:
1.) asimiliranje kulturnega policentrizma, 2.) kanoniziranje, 3.) standar-
diziranje in tipiziranje skozi institucije uradnega knjižnega jezika, šol-
skega sistema, medijev, muzejev itd. ter 4.) aktivno podpiranje v obli-
ki subvencij ipd.36 Velikonjev zaris, ki nacionalno identifikacijo povezu-
je tako s politično konstitutivnimi kot tudi s kulturno reprezentančni-
mi motivi, med drugim ponavlja trditev, da je nacionalna kultura bolj ali
manj prisilno poenotenje – da gre tudi tu za »vprašanje moči, poveza-
no s pojmoma ‘narod’ in ‘nacionalna država’,« potem ko je primarnost
verske, fevdalne (vazalne) in lokalne identitete nadomestila nacionalna,
»vertikalno solidarnost pa občutek horizontalno povezane nacionalne
skupnosti«.37
Vse od althusserjanskih definicij ideologije naprej bi povezavo naro-
dne identfikacije z unificirajočem ideološkim apelom seveda težko za-
nikali. Pierre Macherey in Etienne Balibar odlično pokažeta ideološko
moč nacionalnega jezika v šolskem sistemu,38 Althusser pa svojo tezo o
t. i. ideoloških aparatih države prav tako povezuje s homogenizirajočo
močjo nacionalne države in z delovanjem šolstva.39 Že Althusser z vpe-
ljavo ideoloških aparatov države hkrati zatrjuje, da je poenotujoča moč
nacionalne (in pri Althusserju kapitalistične) ideologije razpršena po ši-
rokem spektru materialnih praks, med katerimi poleg šolskega omenja
še politični, informacijski in slednjič kulturni ideloški aparat države, ka-
mor med drugim šteje književnost. Toda razmerje med unifikacijo nara-
tive in njeno razpršenostjo v vsakdanjem življenju je treba razumeti tudi
nekoliko širše. Homogenizirajoča moč narative vselej ostaja v dinamič-
nem odnosu do množice načinov življenja, Hallovih »pomenov in pro-
tipomenov«, ki krožijo v družbi. Nacionalna identifikacija, ki je struk-
turirana v enotnih predstavah navzven in organizirana v skladu s polo-
žaji in mehanizmi, ki določajo homogenizacijo različnosti v neki družbi,
navznoter nastaja iz vsaj osnovne notranje diferenciranosti. To pomeni,
35 Hobsbawm in Ranger, The invention, 271 isl., 283 isl.
36 Velikonja, Dom in svet, 287.
37 Isto, 284–287.
38 Etienne Balibar in Pierre Macherey, O literaturi kot ideološki obliki, v: Ideologija in estetski učinek:
zbornik, ur. Zoja Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 237–266.
39 Louis Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja
Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 50–61.
