Page 35 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 35
Narodne identifikacije
sameznik ali skupnost gradita identiteto tako, da sprejemata zgodbe, ki
jih sama izdelujeta (si jih »izmišljata«). To se v veliki meri sklada s kon-
struktivističnimi tezami o opomenjanju: pomen in smisel zgodb nista
nekaj objektivno danega, ampak se dogajata med potekom interpreta-
cije, interpretacija zgodb pa je, kot poudarja Ricoeur, dialog med zgod-
bo in interpretom. Je – če naj uporabim pojem Hansa Georga Gadamer-
ja31 – del učinkovne zgodovine: se pravi del zgodovine lastne interpreta-
cije, v teku katere se njen lastni smisel nenehno spreminja. Na takšno di-
namično relacijo nenazadnje meri tudi Castoriadisova opazka, da so je-
zik, posameznik in družba v tvorbi smislov v nenehnem procesu spremi-
njanja, a da je logika simbolov ravno dovolj enoznačna, da jih je v vsak-
danjem življenju moč uporabljati.32 Z drugimi besedami: identifikacijo
in tako tudi narodno identifikacijo lahko razumemo kot strukturiran in
hkrati strukturirajoč se sistem, ki izhajajoč iz v preteklosti opomenjenih
pogojev, kriterijev in praks, znova in sproti opomenja vsakokratno celo-
to smislov v posameznikovem življenju.
A če je narativa – izdelava mita – tisti mehanizem, ki skrbi za unifi-
kacijo praks, reprezentacij in doživljanja življenja oziroma samopercep-
cije naroda,33 so, nasprotno, pogoji, prakse in posamični smisli, ki jih
mit sešije v kolikor toliko enovit sklop reprezentacij, izrazito raznoliki.
Omenjal sem nekatere izmed najpogosteje omenjenih pogojev, ki jih na-
rativa združuje v celoto v procesu nacionalne identifikacije – od enovi-
tega ozemlja, pisnega jezika, države, skupnega razumevanja družbenih
vzorcev in vrednot do enovite pravne in ekonomske prakse, religijskega
izročila itn.34 Za nekatere izmed teh pogojev je mogoče reči, da izkazuje-
jo večjo povezavo z moderno nacionalno državo in njenimi političnimi
instrumenti, medtem ko se drugi izraziteje povezujejo s praksami v naj-
širšem smislu pojmovanih kulturnih institucij, vendar se oba vidika med
seboj tesno prepletata. Hobsbawm, denimo, navaja, da pri »invenciji«
nacionalne tradicije sodelujejo državne simbolne figure, kot so predse-
dnik ali kralj, parlament, proslave itd., vendar tudi elementi, ki bi jih
lahko opredelili kot del nacionalne kulturne tradicije: npr. arhitektura
31 Hans-Georg Gadamer, Resnica in metoda (Ljubljana: Literarno Umetniško Društvo Literatura,
2001).
32 Castoriadis, Imaginary Institution, 340 isl.
33 O problemu narative in narodne samoreprezentacije prim. tudi Homi Bhabha, Nation and narration
(London: Routledge, 1990).
34 Glede vsega naštetega pa prim. tudi Mitja Velikonja, Dom in svet, kultura in študije naroda, v: Cool-
tura: uvod v kulturne študije (Ljubljana: Študentska založba, 2002), 284.
sameznik ali skupnost gradita identiteto tako, da sprejemata zgodbe, ki
jih sama izdelujeta (si jih »izmišljata«). To se v veliki meri sklada s kon-
struktivističnimi tezami o opomenjanju: pomen in smisel zgodb nista
nekaj objektivno danega, ampak se dogajata med potekom interpreta-
cije, interpretacija zgodb pa je, kot poudarja Ricoeur, dialog med zgod-
bo in interpretom. Je – če naj uporabim pojem Hansa Georga Gadamer-
ja31 – del učinkovne zgodovine: se pravi del zgodovine lastne interpreta-
cije, v teku katere se njen lastni smisel nenehno spreminja. Na takšno di-
namično relacijo nenazadnje meri tudi Castoriadisova opazka, da so je-
zik, posameznik in družba v tvorbi smislov v nenehnem procesu spremi-
njanja, a da je logika simbolov ravno dovolj enoznačna, da jih je v vsak-
danjem življenju moč uporabljati.32 Z drugimi besedami: identifikacijo
in tako tudi narodno identifikacijo lahko razumemo kot strukturiran in
hkrati strukturirajoč se sistem, ki izhajajoč iz v preteklosti opomenjenih
pogojev, kriterijev in praks, znova in sproti opomenja vsakokratno celo-
to smislov v posameznikovem življenju.
A če je narativa – izdelava mita – tisti mehanizem, ki skrbi za unifi-
kacijo praks, reprezentacij in doživljanja življenja oziroma samopercep-
cije naroda,33 so, nasprotno, pogoji, prakse in posamični smisli, ki jih
mit sešije v kolikor toliko enovit sklop reprezentacij, izrazito raznoliki.
Omenjal sem nekatere izmed najpogosteje omenjenih pogojev, ki jih na-
rativa združuje v celoto v procesu nacionalne identifikacije – od enovi-
tega ozemlja, pisnega jezika, države, skupnega razumevanja družbenih
vzorcev in vrednot do enovite pravne in ekonomske prakse, religijskega
izročila itn.34 Za nekatere izmed teh pogojev je mogoče reči, da izkazuje-
jo večjo povezavo z moderno nacionalno državo in njenimi političnimi
instrumenti, medtem ko se drugi izraziteje povezujejo s praksami v naj-
širšem smislu pojmovanih kulturnih institucij, vendar se oba vidika med
seboj tesno prepletata. Hobsbawm, denimo, navaja, da pri »invenciji«
nacionalne tradicije sodelujejo državne simbolne figure, kot so predse-
dnik ali kralj, parlament, proslave itd., vendar tudi elementi, ki bi jih
lahko opredelili kot del nacionalne kulturne tradicije: npr. arhitektura
31 Hans-Georg Gadamer, Resnica in metoda (Ljubljana: Literarno Umetniško Društvo Literatura,
2001).
32 Castoriadis, Imaginary Institution, 340 isl.
33 O problemu narative in narodne samoreprezentacije prim. tudi Homi Bhabha, Nation and narration
(London: Routledge, 1990).
34 Glede vsega naštetega pa prim. tudi Mitja Velikonja, Dom in svet, kultura in študije naroda, v: Cool-
tura: uvod v kulturne študije (Ljubljana: Študentska založba, 2002), 284.
