Page 34 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 34
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
skupno, od vseh prepoznano mitologijo.27 Nobenega razloga ni, da ne bi
enako veljalo za etnično in nacionalno identifikacijo.
Vloga literature je v tvorbi skupnih mitov privilegirana vsaj zato, ker
izhaja iz istega strukturnega temelja kot mit; ne le, ker je zaradi svoje fi-
zične opredeljenosti z zakonitostmi jezika paradigmatski primer opome-
njevalnih praks, marveč tudi zato, ker je s svojo narativno oblikovano-
stjo paradigmatski primer »pripovednega« presečišča med kontinuite-
to in diskontinuiteto. Identiteto je mogoče opredeliti hkrati kot psiholo-
ški in narativni dosežek, pri tem pa bi bilo omejevanje identitete kot na-
racije le na jezikovno plat vsaj malce enostransko. Identiteta sebstva, ki
je sicer utemeljena v jeziku, je prav tako plod refleksije, kot trdi Anthony
Giddens, kajti oseba v miselnem procesu sebe razume v pojmih biografi-
je oziroma avtobiografije.28 Če imaginarno skupaj s Corneliusom Casto-
riadisom razumemo kot prvobitno zmožnost tvorjenja podob, ki se šele
naknadno dajejo v zamejitev simbolnemu in so šele sekundarno organi-
zacija smiselnosti človekovega doživljanja, je jasno, da bi bilo omejevanje
psihe in imaginarnih identifikacij na naracijo in diskurz preozko.29 Ven-
dar to hkrati pomeni, da lahko med narativnostjo in reprezentacijo vsaj
do neke mere potegnemo enačaj.
Paul Ricoeur je v študiji Jaz kot drugi opredelitev identitete ponovil
kot verigo sledečih trditev: »razumevanje sebe je interpretacija; pripo-
ved kot takšna je med vsemi znaki in simboli privilegirano posredova-
nje interpretacije sebe; pripoved se nanaša na zgodbo /tj. zgodovino/ kot
izmišljijo, s čimer iz zgodovine življenja naredi fiktivno zgodovino, ali
če hočemo, zgodovinsko izmišljijo, ki v sebi križa historični stil biogra-
fije z romanesknim stilom imaginarnih avtobiografij«.30 Identiteto to-
rej opredeli kot narativno identiteto, odnos med strukturo zgodb v fik-
cijah in praksami, ki niso narativne, pa skuša opisati kot hermenevtič-
ni krog, v katerem narativna perspektiva pridobiva svojo smiselno celo-
to le kot sestav posameznih dejanj, dogodkov, obenem pa je sleherno de-
janje, dogodek, smiselno organizirano le iz celote zgodbe. Oziroma: po-
27 Westfall, On the Concept, 340–342.
28 Giddens, Modernity, 51 isl.
29 Castoriadis, Imaginary Institution.
30 Paul Ricoeur, Sé come un altro, reprint. (Milano: Jaca Book, 2002), 202. Izraz storia oz. histoire hkra-
ti pomeni zgodbo in zgodovino, zato ga je težko enoznačno prevajati, čeprav Ricoeur v eni izmed
opomb poudarja, naj ga razumemo kot zgodovino: Paul Ricoeur, Krog med pripovedjo in časovnostjo
(Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2000), 68. Prav tako je dvoumen Ricoeurjev izraz fikcijsko, ki se ne
nanaša toliko na nerealnost, marveč prej na tisto, kar Castoriadis in Iser opredelita kot imaginarno.
Glede problema identitete kot narative sicer gl. celotno 5. in 6. pogl navedene knjige. Gl. tudi Ricoe-
ur, Krog med pripovedjo; Paul Ricoeur, Zgodovina in pripoved (Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2001).
skupno, od vseh prepoznano mitologijo.27 Nobenega razloga ni, da ne bi
enako veljalo za etnično in nacionalno identifikacijo.
Vloga literature je v tvorbi skupnih mitov privilegirana vsaj zato, ker
izhaja iz istega strukturnega temelja kot mit; ne le, ker je zaradi svoje fi-
zične opredeljenosti z zakonitostmi jezika paradigmatski primer opome-
njevalnih praks, marveč tudi zato, ker je s svojo narativno oblikovano-
stjo paradigmatski primer »pripovednega« presečišča med kontinuite-
to in diskontinuiteto. Identiteto je mogoče opredeliti hkrati kot psiholo-
ški in narativni dosežek, pri tem pa bi bilo omejevanje identitete kot na-
racije le na jezikovno plat vsaj malce enostransko. Identiteta sebstva, ki
je sicer utemeljena v jeziku, je prav tako plod refleksije, kot trdi Anthony
Giddens, kajti oseba v miselnem procesu sebe razume v pojmih biografi-
je oziroma avtobiografije.28 Če imaginarno skupaj s Corneliusom Casto-
riadisom razumemo kot prvobitno zmožnost tvorjenja podob, ki se šele
naknadno dajejo v zamejitev simbolnemu in so šele sekundarno organi-
zacija smiselnosti človekovega doživljanja, je jasno, da bi bilo omejevanje
psihe in imaginarnih identifikacij na naracijo in diskurz preozko.29 Ven-
dar to hkrati pomeni, da lahko med narativnostjo in reprezentacijo vsaj
do neke mere potegnemo enačaj.
Paul Ricoeur je v študiji Jaz kot drugi opredelitev identitete ponovil
kot verigo sledečih trditev: »razumevanje sebe je interpretacija; pripo-
ved kot takšna je med vsemi znaki in simboli privilegirano posredova-
nje interpretacije sebe; pripoved se nanaša na zgodbo /tj. zgodovino/ kot
izmišljijo, s čimer iz zgodovine življenja naredi fiktivno zgodovino, ali
če hočemo, zgodovinsko izmišljijo, ki v sebi križa historični stil biogra-
fije z romanesknim stilom imaginarnih avtobiografij«.30 Identiteto to-
rej opredeli kot narativno identiteto, odnos med strukturo zgodb v fik-
cijah in praksami, ki niso narativne, pa skuša opisati kot hermenevtič-
ni krog, v katerem narativna perspektiva pridobiva svojo smiselno celo-
to le kot sestav posameznih dejanj, dogodkov, obenem pa je sleherno de-
janje, dogodek, smiselno organizirano le iz celote zgodbe. Oziroma: po-
27 Westfall, On the Concept, 340–342.
28 Giddens, Modernity, 51 isl.
29 Castoriadis, Imaginary Institution.
30 Paul Ricoeur, Sé come un altro, reprint. (Milano: Jaca Book, 2002), 202. Izraz storia oz. histoire hkra-
ti pomeni zgodbo in zgodovino, zato ga je težko enoznačno prevajati, čeprav Ricoeur v eni izmed
opomb poudarja, naj ga razumemo kot zgodovino: Paul Ricoeur, Krog med pripovedjo in časovnostjo
(Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2000), 68. Prav tako je dvoumen Ricoeurjev izraz fikcijsko, ki se ne
nanaša toliko na nerealnost, marveč prej na tisto, kar Castoriadis in Iser opredelita kot imaginarno.
Glede problema identitete kot narative sicer gl. celotno 5. in 6. pogl navedene knjige. Gl. tudi Ricoe-
ur, Krog med pripovedjo; Paul Ricoeur, Zgodovina in pripoved (Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2001).
