Page 33 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 33
Narodne identifikacije
no tradicijo in narodom obstaja relacija, a ta nikakor ni fiksna in je nika-
kor ni možno zvesti na kriterij »ena etnija – en narod«. Zato pojem na-
roda brez težav zaseda pomensko polje, ki prav tako zaznamuje zgolj dr-
žavno oziroma politično konstituirano skupnost, sestavljeno iz ene ali
več etničnih identifikacij, takšno, kakršno lahko vidimo tudi v primeru
Kanade. Ob tem pa bi veljalo poudariti, da prav pojem etno-simbolična
tradicija veliko bolje kot etnija nakazuje razumevanje narodne identifi-
kacije kot dinamične reprezentacije. Nobeden od zgoraj naštevanih kri-
terijev v takšni dinamični reprezentaciji ne more biti ekskluziven, privi-
legiran tako, da brez njega bodisi etnična bodisi narodna identifikacija
ne bi bili mogoči. Le tako lahko razumemo enega od osnovnih proble-
mov, na katerega je mogoče naleteti vsaj v primeru Belgije, Švice in Ka-
nade, namreč problem večjezične (in večetnične) nacionalne države. Kot
navaja Anderson, zgodovinarji Švicarje pogosteje obravnavajo kot en na-
rod, jezikovne in etnične pripadnosti v Švici živečih skupin pa po navadi
ne obravnavajo v neposredni povezavi s sosednjimi narodi oziroma dr-
žavami. Anderson še posebej opozarja na dvojno stratifikacijo – da se je
nad raznoličnim enojezičnim prebivalstvom razprostrl sloj dvo- ali ve-
čjezične birokratske in izvršnooblastne elite.25 V Kanadi je situacija sko-
raj identična, zato ne preseneča, da se tam v zvezi z lastnim »narodom«
temu pojmu izogibajo, od konca šestdesetih let 20. stoletja pa je kljub
frankofonemu separatizmu in kljub uradno deklarirani večkulturnosti v
javnem diskurzu razmeroma dosledno prisotna opredelitev Kanadčanov
kot dvojezičnega in dvokulturnega naroda.26
Skupni miti in razpršenost naslavljalcev
Smithovo zgoraj citirano izjavo, da je mit skupnih prednikov v tvor-
bi etnične identifikacije pomembnejši od dejanskih skupnih predni-
kov, je možno razumeti kot opozorilo, da etnična identifikacija nasta-
ja na presečišču preteklih, zdajšnjih in prihodnjih identitet in reprezen-
tacij. Kanadski zgodovinar William Westfall tudi za regionalno identi-
fikacijo – ki jo nekoliko nenavadno imenuje »kulturna regija« – ugota-
vlja, da obstaja le, če obstaja mitologija, sestavljena iz kulturnega materi-
ala v konkretnem prostoru, ki jo ljudje prepoznajo kot svojo, vloga kul-
turnih in zlasti književnih tvorb pa je posebej bistvena zato, ker ubesedi
25 Anderson, Zamišljene skupnosti, 141–144.
26 Gl. podrobneje v poglavju pričujoče knjige Narod in kanadski utemeljitveni mit. Podobna situacija se
zrcali v literarnem sistemu, kjer se kljub podpori t. i. literaturam manjše razširjenosti, večina imi-
grantskih ali staroselskih piscev asimilira v pisanje v angleščini ali francoščini.
no tradicijo in narodom obstaja relacija, a ta nikakor ni fiksna in je nika-
kor ni možno zvesti na kriterij »ena etnija – en narod«. Zato pojem na-
roda brez težav zaseda pomensko polje, ki prav tako zaznamuje zgolj dr-
žavno oziroma politično konstituirano skupnost, sestavljeno iz ene ali
več etničnih identifikacij, takšno, kakršno lahko vidimo tudi v primeru
Kanade. Ob tem pa bi veljalo poudariti, da prav pojem etno-simbolična
tradicija veliko bolje kot etnija nakazuje razumevanje narodne identifi-
kacije kot dinamične reprezentacije. Nobeden od zgoraj naštevanih kri-
terijev v takšni dinamični reprezentaciji ne more biti ekskluziven, privi-
legiran tako, da brez njega bodisi etnična bodisi narodna identifikacija
ne bi bili mogoči. Le tako lahko razumemo enega od osnovnih proble-
mov, na katerega je mogoče naleteti vsaj v primeru Belgije, Švice in Ka-
nade, namreč problem večjezične (in večetnične) nacionalne države. Kot
navaja Anderson, zgodovinarji Švicarje pogosteje obravnavajo kot en na-
rod, jezikovne in etnične pripadnosti v Švici živečih skupin pa po navadi
ne obravnavajo v neposredni povezavi s sosednjimi narodi oziroma dr-
žavami. Anderson še posebej opozarja na dvojno stratifikacijo – da se je
nad raznoličnim enojezičnim prebivalstvom razprostrl sloj dvo- ali ve-
čjezične birokratske in izvršnooblastne elite.25 V Kanadi je situacija sko-
raj identična, zato ne preseneča, da se tam v zvezi z lastnim »narodom«
temu pojmu izogibajo, od konca šestdesetih let 20. stoletja pa je kljub
frankofonemu separatizmu in kljub uradno deklarirani večkulturnosti v
javnem diskurzu razmeroma dosledno prisotna opredelitev Kanadčanov
kot dvojezičnega in dvokulturnega naroda.26
Skupni miti in razpršenost naslavljalcev
Smithovo zgoraj citirano izjavo, da je mit skupnih prednikov v tvor-
bi etnične identifikacije pomembnejši od dejanskih skupnih predni-
kov, je možno razumeti kot opozorilo, da etnična identifikacija nasta-
ja na presečišču preteklih, zdajšnjih in prihodnjih identitet in reprezen-
tacij. Kanadski zgodovinar William Westfall tudi za regionalno identi-
fikacijo – ki jo nekoliko nenavadno imenuje »kulturna regija« – ugota-
vlja, da obstaja le, če obstaja mitologija, sestavljena iz kulturnega materi-
ala v konkretnem prostoru, ki jo ljudje prepoznajo kot svojo, vloga kul-
turnih in zlasti književnih tvorb pa je posebej bistvena zato, ker ubesedi
25 Anderson, Zamišljene skupnosti, 141–144.
26 Gl. podrobneje v poglavju pričujoče knjige Narod in kanadski utemeljitveni mit. Podobna situacija se
zrcali v literarnem sistemu, kjer se kljub podpori t. i. literaturam manjše razširjenosti, večina imi-
grantskih ali staroselskih piscev asimilira v pisanje v angleščini ali francoščini.
