Page 32 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 32
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
zikovne in psihobiološke kontinutiete, ki jo slednji razume kot inheren-
tno, nadčasovno podlago za narod. Po Smithovem mnenju etnijo opre-
deljujejo skupno ime in tradicija, občutek solidarnosti, notranja koheziv-
nost ter deloma povezana kultura, k čemur Hastings – podobno kot Kos
– dodaja še skupni jezik.19 Za narod in narodno identifikacijo naj bi bila
v primerjavi s kohezivnostjo etnije – večjo homogenost ljudstva poudar-
ja tudi Kos – značilna predvsem večja diferenciacija posameznikov, opr-
ta na skupne institute družbe, med kateri sta po mnenju Hastingsa naj-
pomembnejša politična identiteta oziroma narodna politika, utemelje-
na v narodnem jeziku, in tej podloženi pisni knjižni jezik, ki ni več zgolj
»ljudski«.20 Kos temu dodaja skupno narodno kulturo ter ustrezno so-
cialno organizacijo, Anthony Smith pa še skupni pravni red (pravice in
dolžnosti), ekonomijo ter, enako kot Hastings, enovit teritorij.21
Toda ne Hastings ne Smith etnije ne pojmujeta, tako kot, denimo,
Kos, Hribar ali Urbančič, kot relativno fiksne identitete, ki bi si jo naro-
dna identifikacija po logiki razvoja nujno jemala za podlago svojemu na-
stanku. Možnost, ki jo v takšni logiki razvoja predlaga Kos, da se narod
s pomočjo ljudske mobilizacije, pod vodstvom verske ali posvetne inte-
ligence ter kulture organizira v nacionalno državo, Smith razume kot le
eno od možnosti nastanka nacionalne države. Tej možnosti, ki naj bi ji
bila podlaga t. i. demotična etnija, Smith zoperstavi še drugo možnost
t. i. lateralne etnije, kjer nacionalno državo organizirajo elite s pomo-
čjo državne birokracije.22 Slednje pa omogoča tudi možnost, da v proce-
su organizacije v nacionalno državo sodeluje več etnosimboličnih tradicij,
ne glede na to, ali so pri tem razmeroma enakovredne (kot to velja v prime-
ru Švice) ali ena prevlada nad drugimi (kot v primeru Francije ali Španije).
Takšno pojmovanje tudi ustrezneje pojasni dvojni način oblikova-
nja modernih narodov, ki ga zaznavajo sodobne teorije naroda,23 in si-
cer po principu ius sanguini (torej na podlagi izvorno-etnične enotnosti)
ter po prinicpu ius soli, kot dogovorne konstrukcije, najpogosteje pove-
zane z naseljenim skupnim ozemljem.24 Z drugimi besedami, med etnič-
19 Isto, 20; Adrian Hastings, The construction of nationhood ethnicity, religion, and nationalism (Cambridge,
New York: Cambridge University Press, 1997), 3–4, 19.
20 O tem prim. tudi Anderson, Zamišljene skupnosti, 151–153.
21 Kos, Duhovna zgodovina, 16–18; Hastings, The construction, 11 isl., 167 isl.; Smith, The ethnic origins, 14 isl.
22 Smith, The ethnic origins, 52 isl.
23 Med drugim prim. Dimitrij Rupel, Odgovor na slovensko narodno vprašanje, Nova revija 8, št. 57
(1987), 56; Hastings, The construction; Hobsbawm in Ranger, The invention, 280 idr.
24 Z zagovarjanjem nacionalne države na osnovi skupnega ozemlja je v eni danes klasičnih razprav o
narodu francosko narodno identiteto pravzaprav skušal utemeljiti že Ernest Renan v 19. stoletju; gl.
Ernest Renan, Kaj je narod, Napredna misel 2, št. 4 (1914 1913), 110–125.
zikovne in psihobiološke kontinutiete, ki jo slednji razume kot inheren-
tno, nadčasovno podlago za narod. Po Smithovem mnenju etnijo opre-
deljujejo skupno ime in tradicija, občutek solidarnosti, notranja koheziv-
nost ter deloma povezana kultura, k čemur Hastings – podobno kot Kos
– dodaja še skupni jezik.19 Za narod in narodno identifikacijo naj bi bila
v primerjavi s kohezivnostjo etnije – večjo homogenost ljudstva poudar-
ja tudi Kos – značilna predvsem večja diferenciacija posameznikov, opr-
ta na skupne institute družbe, med kateri sta po mnenju Hastingsa naj-
pomembnejša politična identiteta oziroma narodna politika, utemelje-
na v narodnem jeziku, in tej podloženi pisni knjižni jezik, ki ni več zgolj
»ljudski«.20 Kos temu dodaja skupno narodno kulturo ter ustrezno so-
cialno organizacijo, Anthony Smith pa še skupni pravni red (pravice in
dolžnosti), ekonomijo ter, enako kot Hastings, enovit teritorij.21
Toda ne Hastings ne Smith etnije ne pojmujeta, tako kot, denimo,
Kos, Hribar ali Urbančič, kot relativno fiksne identitete, ki bi si jo naro-
dna identifikacija po logiki razvoja nujno jemala za podlago svojemu na-
stanku. Možnost, ki jo v takšni logiki razvoja predlaga Kos, da se narod
s pomočjo ljudske mobilizacije, pod vodstvom verske ali posvetne inte-
ligence ter kulture organizira v nacionalno državo, Smith razume kot le
eno od možnosti nastanka nacionalne države. Tej možnosti, ki naj bi ji
bila podlaga t. i. demotična etnija, Smith zoperstavi še drugo možnost
t. i. lateralne etnije, kjer nacionalno državo organizirajo elite s pomo-
čjo državne birokracije.22 Slednje pa omogoča tudi možnost, da v proce-
su organizacije v nacionalno državo sodeluje več etnosimboličnih tradicij,
ne glede na to, ali so pri tem razmeroma enakovredne (kot to velja v prime-
ru Švice) ali ena prevlada nad drugimi (kot v primeru Francije ali Španije).
Takšno pojmovanje tudi ustrezneje pojasni dvojni način oblikova-
nja modernih narodov, ki ga zaznavajo sodobne teorije naroda,23 in si-
cer po principu ius sanguini (torej na podlagi izvorno-etnične enotnosti)
ter po prinicpu ius soli, kot dogovorne konstrukcije, najpogosteje pove-
zane z naseljenim skupnim ozemljem.24 Z drugimi besedami, med etnič-
19 Isto, 20; Adrian Hastings, The construction of nationhood ethnicity, religion, and nationalism (Cambridge,
New York: Cambridge University Press, 1997), 3–4, 19.
20 O tem prim. tudi Anderson, Zamišljene skupnosti, 151–153.
21 Kos, Duhovna zgodovina, 16–18; Hastings, The construction, 11 isl., 167 isl.; Smith, The ethnic origins, 14 isl.
22 Smith, The ethnic origins, 52 isl.
23 Med drugim prim. Dimitrij Rupel, Odgovor na slovensko narodno vprašanje, Nova revija 8, št. 57
(1987), 56; Hastings, The construction; Hobsbawm in Ranger, The invention, 280 idr.
24 Z zagovarjanjem nacionalne države na osnovi skupnega ozemlja je v eni danes klasičnih razprav o
narodu francosko narodno identiteto pravzaprav skušal utemeljiti že Ernest Renan v 19. stoletju; gl.
Ernest Renan, Kaj je narod, Napredna misel 2, št. 4 (1914 1913), 110–125.
