Page 31 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 31
Narodne identifikacije
Takšno vprašanje se v okviru diskurzivnih teorij, a tudi v okviru kultur-
nih študijev, ki jim pripadata Stuart Hall in Woodwardova, seveda ni mo-
glo zastaviti že zaradi tega, ker se oba tipa teorij v veliko večji meri osredo-
točata na sinhrone procese opomenjanja in diskurzivnega ali ideološke-
ga naslavljanja, teže pa je z njimi opazovati enovitost in/ali raznolikost
identifikacije v diahroniji.15 Pa vendar se prav z diahronim vidikom opa-
zovanja povezuje opozorilo zgodovinarja Anthonyja D. Smitha, da bi ob
prevelikem poudarjanju spremenljivosti kategorij, kot so razredne, spol-
ne, etnične in druge identitete, težko zajeli njihovo drugo plat, to je, nji-
hovo sorazmerno trajnost.16 Kako torej kljub spremembam diskurzov ra-
zložiti relativno stabilnost in trajnost, ki jo v diahronem vidiku izkazuje-
jo narodne identifikacije?
Modelu diferenc je prav zato mogoče očitati, da s poudarjanjem
imaginarnosti identifikacij ter z osredotočenjem na opomenjevalne pra-
kse kot vir konstrukcije subjektove identitete, zanemarjajo kontinuite-
to identifikacijskih procesov, ki bi vsaj v drugačno luč postavile trditve,
da so identitete – kakor zatrjuje Tadej Praprotnik – le nekaj fikcijskega,
kar nima realne eksistence, tudi če nastaja znotraj materialnih praks.17 V
primeru nacionalne identifikacije pa bi to pomenilo nujnost vnovične-
ga ovrednotenja kriterijev, ki jih Hobsbawm deloma zavrača kot nejasne:
tradicije, etnije, zgodovine ipd. Smith in Adrian Hastings tako, denimo,
opozarjata prav na elemente kontinuitete, ki jih zaznavata v nacionalnih
identifikacijah, ne da bi pri tem zanikala pomen opomenjevalnih proce-
sov in reprezentacije v procesu njihove tvorbe.
Po mnenju Hastingsa in zlasti Smitha je narod vendarle utemeljen
v etnosimbolični tradiciji, pri čemer pa etnije ne smemo razumeti kot
nečesa vnaprej danega in nespremenljivega. Smith sam opozarja, da so
za opredelitev etnične skupine bistveni zgodovinski in simbolno-kul-
turni elementi ter da se etnične skupine med seboj razločujejo prav gle-
de na razlike med temi elementi. Pri tem posebej izpostavi, da za etnič-
no identiteto niso pomembni dejanski skupni predniki, marveč mit sku-
pnih prednikov,18 kar pomeni, da je že etnična identiteta konstruirana.
V tem lahko – kljub dejstvu, da se nekateri kriteriji za določanje etnič-
ne in/ali narodne identitete pri obeh prekrivajo – vidimo tudi eno od bi-
stvenih razlik med Smithovim pojmovanjem etnije kot možne podla-
ge za narodno identifikacijo ter Kosovim pojmovanjem ljudstva kot je-
15 Hall, The Work of Representation, 21, 30 isl.
16 Anthony Smith, The ethnic origins of nations (Oxford: Blackwell, 1999), 4 isl., 23 isl.
17 Praprotnik, Ideološki mehanizmi, 12.
18 Smith, The ethnic origins, 20–22, kurziva M. P.
Takšno vprašanje se v okviru diskurzivnih teorij, a tudi v okviru kultur-
nih študijev, ki jim pripadata Stuart Hall in Woodwardova, seveda ni mo-
glo zastaviti že zaradi tega, ker se oba tipa teorij v veliko večji meri osredo-
točata na sinhrone procese opomenjanja in diskurzivnega ali ideološke-
ga naslavljanja, teže pa je z njimi opazovati enovitost in/ali raznolikost
identifikacije v diahroniji.15 Pa vendar se prav z diahronim vidikom opa-
zovanja povezuje opozorilo zgodovinarja Anthonyja D. Smitha, da bi ob
prevelikem poudarjanju spremenljivosti kategorij, kot so razredne, spol-
ne, etnične in druge identitete, težko zajeli njihovo drugo plat, to je, nji-
hovo sorazmerno trajnost.16 Kako torej kljub spremembam diskurzov ra-
zložiti relativno stabilnost in trajnost, ki jo v diahronem vidiku izkazuje-
jo narodne identifikacije?
Modelu diferenc je prav zato mogoče očitati, da s poudarjanjem
imaginarnosti identifikacij ter z osredotočenjem na opomenjevalne pra-
kse kot vir konstrukcije subjektove identitete, zanemarjajo kontinuite-
to identifikacijskih procesov, ki bi vsaj v drugačno luč postavile trditve,
da so identitete – kakor zatrjuje Tadej Praprotnik – le nekaj fikcijskega,
kar nima realne eksistence, tudi če nastaja znotraj materialnih praks.17 V
primeru nacionalne identifikacije pa bi to pomenilo nujnost vnovične-
ga ovrednotenja kriterijev, ki jih Hobsbawm deloma zavrača kot nejasne:
tradicije, etnije, zgodovine ipd. Smith in Adrian Hastings tako, denimo,
opozarjata prav na elemente kontinuitete, ki jih zaznavata v nacionalnih
identifikacijah, ne da bi pri tem zanikala pomen opomenjevalnih proce-
sov in reprezentacije v procesu njihove tvorbe.
Po mnenju Hastingsa in zlasti Smitha je narod vendarle utemeljen
v etnosimbolični tradiciji, pri čemer pa etnije ne smemo razumeti kot
nečesa vnaprej danega in nespremenljivega. Smith sam opozarja, da so
za opredelitev etnične skupine bistveni zgodovinski in simbolno-kul-
turni elementi ter da se etnične skupine med seboj razločujejo prav gle-
de na razlike med temi elementi. Pri tem posebej izpostavi, da za etnič-
no identiteto niso pomembni dejanski skupni predniki, marveč mit sku-
pnih prednikov,18 kar pomeni, da je že etnična identiteta konstruirana.
V tem lahko – kljub dejstvu, da se nekateri kriteriji za določanje etnič-
ne in/ali narodne identitete pri obeh prekrivajo – vidimo tudi eno od bi-
stvenih razlik med Smithovim pojmovanjem etnije kot možne podla-
ge za narodno identifikacijo ter Kosovim pojmovanjem ljudstva kot je-
15 Hall, The Work of Representation, 21, 30 isl.
16 Anthony Smith, The ethnic origins of nations (Oxford: Blackwell, 1999), 4 isl., 23 isl.
17 Praprotnik, Ideološki mehanizmi, 12.
18 Smith, The ethnic origins, 20–22, kurziva M. P.
