Page 29 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 29
Narodne identifikacije
ko nejasni kakor predmet, ki ga želijo definirati. Še dodatno takšne de-
finicije zaplete dejstvo, da nekateri narodi tem kriterijem preprosto ne
ustrezajo.5 Primer Kanadčanov in njihove identitete je več kot zgovoren,
saj se zdi, da v Kanadi dejansko odpovejo vsi kriteriji, kot so jezik, re-
ligija ali celo kultura. Zato bi narod še toliko bolj lahko opredelili kot
imaginarno,6 diskurzivno ali ideološko konstrukcijo,7 zgrajeno s pomo-
čjo ceremonialov, šolstva, simbolnih figur ipd.8
Toda tudi ob konstruktivističnih teorijah je moč formulirati zadrž-
ke, saj lahko ob brezpogojnem upoštevanju njihovih stališč hitro prista-
nemo pri pretirano poljubnem določanju možnosti in procesov, s po-
močjo katerih naj bi bil konstruiran narod. Lahko se sicer strinjamo z
mnenjem Benedicta Andersona, da je narod kot skupina, v kateri ni mo-
žen neposredni medčloveški stik, zamišljena skupnost, ki temelji zgolj na
predstavi o medsebojni povezanosti njenih članov,9 a veliko bolj proble-
matična je trditev, da pri vzpostavljanju takšnih zamišljenih skupnosti
poglavitno ali celo izključno vlogo igra diskurzivna ter iz okoliščin izvi-
rajoča konstrukcija.
Teza o konstruiranosti naroda se vsaj implicitno naslanja na dve lo-
gični premisi: da se narodna identifikacija – tako kot sleherna identifi-
kacija – lahko vzpostavlja samo v odnosu do drugega in da njene meha-
nizme v temelju določa vsakokratni diskurz. Identiteta oziroma identifi-
kacija je že pri Lacanu zgrajena kot »govor drugega«, ob katerem se ob-
močje imaginarnega podredi simbolnemu. Vstop drugega kot simbolna
diferenciacija privzema identifikacijo iz pomenske igre moči in razlike,
ki jo lahko opredelimo predvsem kot razliko med jazom in drugim.10 Da
opomenjanje – kar identifikacija nedvomno je – izhaja iz sistema razlik,
je nenazadnje možno izpeljevati tudi iz saussurovske lingvistike, saj naj
bi tvorba pomena nastajala v vsakokratni strukturi oziroma kódu, prav
iz sistema razlik med posameznimi znaki.
5 Praprotnik, Ideološki mehanizmi, 63.
6 Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma (Ljubljana: SH – Zavod za
založniško dejavnost, 1998).
7 Ernest Gellner, Nations and nationalism (Ithaca: Cornell University Press, 1983); Elie Kedourie, Nati-
onalism, 4th ed. (Oxford: Blackwell, 1994).
8 O vlogi ceremonialov ipd. prim. npr. Eric Hobsbawm in Terence Ranger, The invention of tradition,
Canto ed., reprinted. (Cambridge: Cambridge University Press, 2002), 20, 172 isl.
9 Anderson, Zamišljene skupnosti, 14 isl.
10 Pri zarisu Lacanovega pojmovanja se naslanjam na njegova dela: Lacan, Spisi; Jacques Lacan, Štirje te-
meljni koncepti psihoanalize. Seminar (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980); Lacan, Zrcalni stadij. Prav
tako so mi bile v pomoč dela Madana Sarupa, Tadeja Praprotnika in Elizabeth Grosz, gl. Sarup, An
introductory guide; Praprotnik, Ideološki mehanizmi; Elizabeth Grosz, Jacques Lacan: a feminist introduc-
tion (London: Routledge, 1990).
ko nejasni kakor predmet, ki ga želijo definirati. Še dodatno takšne de-
finicije zaplete dejstvo, da nekateri narodi tem kriterijem preprosto ne
ustrezajo.5 Primer Kanadčanov in njihove identitete je več kot zgovoren,
saj se zdi, da v Kanadi dejansko odpovejo vsi kriteriji, kot so jezik, re-
ligija ali celo kultura. Zato bi narod še toliko bolj lahko opredelili kot
imaginarno,6 diskurzivno ali ideološko konstrukcijo,7 zgrajeno s pomo-
čjo ceremonialov, šolstva, simbolnih figur ipd.8
Toda tudi ob konstruktivističnih teorijah je moč formulirati zadrž-
ke, saj lahko ob brezpogojnem upoštevanju njihovih stališč hitro prista-
nemo pri pretirano poljubnem določanju možnosti in procesov, s po-
močjo katerih naj bi bil konstruiran narod. Lahko se sicer strinjamo z
mnenjem Benedicta Andersona, da je narod kot skupina, v kateri ni mo-
žen neposredni medčloveški stik, zamišljena skupnost, ki temelji zgolj na
predstavi o medsebojni povezanosti njenih članov,9 a veliko bolj proble-
matična je trditev, da pri vzpostavljanju takšnih zamišljenih skupnosti
poglavitno ali celo izključno vlogo igra diskurzivna ter iz okoliščin izvi-
rajoča konstrukcija.
Teza o konstruiranosti naroda se vsaj implicitno naslanja na dve lo-
gični premisi: da se narodna identifikacija – tako kot sleherna identifi-
kacija – lahko vzpostavlja samo v odnosu do drugega in da njene meha-
nizme v temelju določa vsakokratni diskurz. Identiteta oziroma identifi-
kacija je že pri Lacanu zgrajena kot »govor drugega«, ob katerem se ob-
močje imaginarnega podredi simbolnemu. Vstop drugega kot simbolna
diferenciacija privzema identifikacijo iz pomenske igre moči in razlike,
ki jo lahko opredelimo predvsem kot razliko med jazom in drugim.10 Da
opomenjanje – kar identifikacija nedvomno je – izhaja iz sistema razlik,
je nenazadnje možno izpeljevati tudi iz saussurovske lingvistike, saj naj
bi tvorba pomena nastajala v vsakokratni strukturi oziroma kódu, prav
iz sistema razlik med posameznimi znaki.
5 Praprotnik, Ideološki mehanizmi, 63.
6 Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma (Ljubljana: SH – Zavod za
založniško dejavnost, 1998).
7 Ernest Gellner, Nations and nationalism (Ithaca: Cornell University Press, 1983); Elie Kedourie, Nati-
onalism, 4th ed. (Oxford: Blackwell, 1994).
8 O vlogi ceremonialov ipd. prim. npr. Eric Hobsbawm in Terence Ranger, The invention of tradition,
Canto ed., reprinted. (Cambridge: Cambridge University Press, 2002), 20, 172 isl.
9 Anderson, Zamišljene skupnosti, 14 isl.
10 Pri zarisu Lacanovega pojmovanja se naslanjam na njegova dela: Lacan, Spisi; Jacques Lacan, Štirje te-
meljni koncepti psihoanalize. Seminar (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980); Lacan, Zrcalni stadij. Prav
tako so mi bile v pomoč dela Madana Sarupa, Tadeja Praprotnika in Elizabeth Grosz, gl. Sarup, An
introductory guide; Praprotnik, Ideološki mehanizmi; Elizabeth Grosz, Jacques Lacan: a feminist introduc-
tion (London: Routledge, 1990).
