Page 27 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 27
odne
identifikacije
Čeprav sta v ospredju pričujoče knjige tako kanadska kot sloven-
ska narodna identifikacija – z njunim zrcaljenjem v literarni
tvornosti –, lahko zaris »vprašanja naroda« osredinimo okoli sloven-
skih pojmovanj in ga začnemo z nekaterimi definicijami, na kakršne bi
danes v resnici le stežka pristali, so pa bile značilne ob jugoslovanskih
pritiskih tik pred slovensko osamosvojitvijo. Percepcijo narodne identi-
tete, značilno za slovito 57. številko Nove revije, v okviru katere je narod
bolj ali manj razumljen kot fiksna tvorba, utemeljena v »izvorno etničnem
faktičnem rodu«,1 je slabo desetletje prej v spisu Vprašanje naroda. Vpraša-
nje poezije napovedoval Dušan Pirjevec z opredelitvijo naroda kot giba-
nja, ki ga Pirjevec – podobno kot kasneje Ivan Urbančič in Tine Hribar2
– pojmuje kot kolektivni subjekt, katerega končni cilj je samovzpostavi-
tev naroda kot nacije v lastni državi.3
Kakor je razvidno posebej pri Hribarju, se v ozadju skriva Heglova
opredelitev naroda (ein Volk) kot tistega, ki naj postane udeležen v zgo-
dovini svetovnega duha, problem vseh tovrstnih opredelitev pa je slej ko
prej v tem, da narod sicer pojmujejo kot razvoju podvrženo tvorbo, ven-
dar obenem kot tvorbo, ki ima fiksno in nezvedljivo osnovo v tisti en-
titeti, ki jo najpogosteje imenujejo etnija. Na podobno situacijo naleti-
1 Ivo Urbančič, Jugoslovanska ‚nacionalistična kriza‘ in Slovenci v perspektivi konca nacije, Nova re-
vija 8, št. 57 (1987), 50; prim. Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev (V Ljubljani: Slovenska matica,
1996), 9–22.
2 Urbančič, Jugoslovanska nacionalistična kriza; Tine Hribar, Slovenska državnost, Nova revija 8, št.
57 (1987), 3–29.
3 Dušan Pirjevec, Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda (Maribor: Obzorja, 1978), 64 isl.
identifikacije
Čeprav sta v ospredju pričujoče knjige tako kanadska kot sloven-
ska narodna identifikacija – z njunim zrcaljenjem v literarni
tvornosti –, lahko zaris »vprašanja naroda« osredinimo okoli sloven-
skih pojmovanj in ga začnemo z nekaterimi definicijami, na kakršne bi
danes v resnici le stežka pristali, so pa bile značilne ob jugoslovanskih
pritiskih tik pred slovensko osamosvojitvijo. Percepcijo narodne identi-
tete, značilno za slovito 57. številko Nove revije, v okviru katere je narod
bolj ali manj razumljen kot fiksna tvorba, utemeljena v »izvorno etničnem
faktičnem rodu«,1 je slabo desetletje prej v spisu Vprašanje naroda. Vpraša-
nje poezije napovedoval Dušan Pirjevec z opredelitvijo naroda kot giba-
nja, ki ga Pirjevec – podobno kot kasneje Ivan Urbančič in Tine Hribar2
– pojmuje kot kolektivni subjekt, katerega končni cilj je samovzpostavi-
tev naroda kot nacije v lastni državi.3
Kakor je razvidno posebej pri Hribarju, se v ozadju skriva Heglova
opredelitev naroda (ein Volk) kot tistega, ki naj postane udeležen v zgo-
dovini svetovnega duha, problem vseh tovrstnih opredelitev pa je slej ko
prej v tem, da narod sicer pojmujejo kot razvoju podvrženo tvorbo, ven-
dar obenem kot tvorbo, ki ima fiksno in nezvedljivo osnovo v tisti en-
titeti, ki jo najpogosteje imenujejo etnija. Na podobno situacijo naleti-
1 Ivo Urbančič, Jugoslovanska ‚nacionalistična kriza‘ in Slovenci v perspektivi konca nacije, Nova re-
vija 8, št. 57 (1987), 50; prim. Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev (V Ljubljani: Slovenska matica,
1996), 9–22.
2 Urbančič, Jugoslovanska nacionalistična kriza; Tine Hribar, Slovenska državnost, Nova revija 8, št.
57 (1987), 3–29.
3 Dušan Pirjevec, Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda (Maribor: Obzorja, 1978), 64 isl.
