Page 26 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 26
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
ne more zares zajeti udejanjenj družbeno imaginarnega v drugih kultu-
rah in družbah, saj so kakršni koli odnosi, kategorije in pomeni radi-
kalno nemogoči izven konkretnega družbeno imaginarnega ter njego-
ve strukture; izven obstoja v-sebi in za-sebe. Ne more(mo) jih niti razu-
meti, razen skozi pojme, ki so proizvod našega imaginarnega. Pojmov-
na dvojica racionalno (zajeto v razstavljalno-sestavljalni logiki) in imagi-
narno potemtakem določa prav in samo naše dojemanje ter osmišljanje
sveta. Simbolizem in razlikovalno-sestavljalna logika, katere izvor s svo-
jima dimenzijama legein in teukhein Castoriadis prvikrat zazna pri Ari-
stotelu in Platonu ter nato pri Kantu in Heglu, je (samo) v tej družbi ti-
sti, ki ga imaginarno potrebuje, da se izrazi. Brez dvoma zato, ker gre za
logiko, ki jo je moč opredeliti kot »razumsko« – natančneje, kot logi-
ko, ki je vzporedna vzniku individua in svobodne volje (npr. v Aristote-
lovem pojmovanju hexein in proaíresis),30 racionalnologične perspektive
nasproti mitski perspektivi in slednjič vzniku kartezijanskega subjekta.
Gre potemtakem za tisti tip družbeno-imaginarnega, ki kot nosilca
svoje dejavnosti predpostavlja individuum oziroma subjekt. Zato tudi ni
presenetljivo, če tudi Castoriadis ugotavlja, da je narod – kot kulturna,
ne kot politična kategorija – prevzel vlogo identifikacije s skupnim: na-
našanja na simbole, ki so skupnost včasih povezovale z »drugo« realno-
stjo, zdaj pa jo povezujejo s skupno zgodovino, kulturo itd.31 Tudi in še
zlasti v primeru naroda se izkazuje, da je racionalna logika s svojim sim-
bolizmom, ki povezuje racionalno in imaginarno, poglavitno sredstvo,
s katerim subjekti skušajo poenotiti družbeno polje. Osmišljanje posa-
meznikovega obstoja v svetu – kot zatrjujeta tudi Giddens in Bauman32
– pa potemtakem ni nekaj, kar bi bilo novo šele z nastopom subjekta,
marveč se z nastopom subjekta zgolj spremenijo pogoji pripoznanja; na-
čin, ki posamezniku daje legitimacijo in smisel v času, prostoru in svetu.
30 Prim. Marcello Potocco, Problem estetskega v liturgični drami, 2, Dialogi 36, št. 3/4 (2000), 13–14.
31 Castoriadis, Imaginary Institution, 148.
32 Giddens, Modernity, 34; Bauman, Modernity, 19.
ne more zares zajeti udejanjenj družbeno imaginarnega v drugih kultu-
rah in družbah, saj so kakršni koli odnosi, kategorije in pomeni radi-
kalno nemogoči izven konkretnega družbeno imaginarnega ter njego-
ve strukture; izven obstoja v-sebi in za-sebe. Ne more(mo) jih niti razu-
meti, razen skozi pojme, ki so proizvod našega imaginarnega. Pojmov-
na dvojica racionalno (zajeto v razstavljalno-sestavljalni logiki) in imagi-
narno potemtakem določa prav in samo naše dojemanje ter osmišljanje
sveta. Simbolizem in razlikovalno-sestavljalna logika, katere izvor s svo-
jima dimenzijama legein in teukhein Castoriadis prvikrat zazna pri Ari-
stotelu in Platonu ter nato pri Kantu in Heglu, je (samo) v tej družbi ti-
sti, ki ga imaginarno potrebuje, da se izrazi. Brez dvoma zato, ker gre za
logiko, ki jo je moč opredeliti kot »razumsko« – natančneje, kot logi-
ko, ki je vzporedna vzniku individua in svobodne volje (npr. v Aristote-
lovem pojmovanju hexein in proaíresis),30 racionalnologične perspektive
nasproti mitski perspektivi in slednjič vzniku kartezijanskega subjekta.
Gre potemtakem za tisti tip družbeno-imaginarnega, ki kot nosilca
svoje dejavnosti predpostavlja individuum oziroma subjekt. Zato tudi ni
presenetljivo, če tudi Castoriadis ugotavlja, da je narod – kot kulturna,
ne kot politična kategorija – prevzel vlogo identifikacije s skupnim: na-
našanja na simbole, ki so skupnost včasih povezovale z »drugo« realno-
stjo, zdaj pa jo povezujejo s skupno zgodovino, kulturo itd.31 Tudi in še
zlasti v primeru naroda se izkazuje, da je racionalna logika s svojim sim-
bolizmom, ki povezuje racionalno in imaginarno, poglavitno sredstvo,
s katerim subjekti skušajo poenotiti družbeno polje. Osmišljanje posa-
meznikovega obstoja v svetu – kot zatrjujeta tudi Giddens in Bauman32
– pa potemtakem ni nekaj, kar bi bilo novo šele z nastopom subjekta,
marveč se z nastopom subjekta zgolj spremenijo pogoji pripoznanja; na-
čin, ki posamezniku daje legitimacijo in smisel v času, prostoru in svetu.
30 Prim. Marcello Potocco, Problem estetskega v liturgični drami, 2, Dialogi 36, št. 3/4 (2000), 13–14.
31 Castoriadis, Imaginary Institution, 148.
32 Giddens, Modernity, 34; Bauman, Modernity, 19.
