Page 24 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 24
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
te in kulture lahko nastala le skupaj, kot trdi Zygmunt Bauman, oziro-
ma da je kulturna identiteta proizvod moderne individualnosti.24 Toda
raziskovanje imaginarnega mora način »moderne« identifikacije nujno
šteti le kot tip udejanjanja družbeno imaginarnega. Morda se to najja-
sneje vidi ravno ob vprašanju diskurza.
La logique ensembliste-identitaire
V razpravah o diskurzu se kot eden najpomembnejših problemov za-
stavlja vprašanje, kolikšen del realnosti zavzema diskurz. S širjenjem je-
zikovne logike, logike binarnih opozicij in razmerij moči v socialno de-
lovanje družbenih akterjev se zdi, da diskurz postaja vseobsegajoč, toda
vprašljivo je, ali zares lahko zajema celotno realnost ali pa vendarle ne ob-
staja v nečem, kar ni diskurz25 – kar bi lahko poimenovali družbene for-
macije ali pa – kot Castoriadis – institut družbe. Diskurzna logika v
okviru družbeno imaginarnega ni nič drugega kot »la logique ensem-
bliste-identitaire«, kot jo označi Castoriadis, tj. logika razlikovanja in
jasnih razmerij med členi. Ta je po njegovem mnenju sicer lahko zuna-
nji mehanizem udejanjanja smislov, ne pa njen izvor in gonilo. Četudi je
mehanizem identifikacije potemtakem diskurziven ali splošneje repre-
zentativen, je zanjo potrebna aktivna udeležba psihe oziroma aktivno so-
nanašanje psihe in družbenih smislov.
Sposobnost družbeno imaginarnega za razliko od individualnega
imaginarnega ne temelji zgolj na zmožnosti vstopanja v nezamejeni tok
čistih predstav, temveč družbeno imaginarno šele omogoča – prikliče v
bivanje – razmerje med podobo in predmetom, se pravi, da prikliče v bi-
vanje smisle: magmo smislov, ki jo Castoriadis opredeli kot »tisto, iz če-
sar lahko izvlečemo ali iz česar lahko sestavimo nedoločljivo število nje-
nih sintetičnih organizacij«.26 Vse, kar je dejansko dano – predstave, na-
rava, smisli –, je po svojem načinu bivanja magma: vezano je na (neza-
mejeni) tok možnih predstav, vendar hkrati na zamejevalnost institu-
ta, v zahodnoevropski družbi vpetega v delovanje logike, ki z enim giba-
njem tok razstavlja v jasno razločene in opredeljene osnovne dele, z dru-
24 Zygmunt Bauman, From Pilgrim to Tourist – or a Short History of Identity, v: Questions of cultural
identity, ur. Stuart Hall in Paul DuGay (London, Thousand Oaks: Sage, 1996), 19; Lawrence Gros-
sberg, Identity and Cultural Studies – Is That All There Is?, v: Questions of cultural identity, ur. Stuart
Hall in Paul Du Gay (London: Sage; The Open University, 1996), 97.
25 Prim. Göran Therborn, Ideologija moči in moč ideologije (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987); Jorge
Larraín, Ideology and cultural identity: modernity and the Third World presence (Cambridge: Polity Press,
1994).
26 Castoriadis, Imaginary Institution, 343.
te in kulture lahko nastala le skupaj, kot trdi Zygmunt Bauman, oziro-
ma da je kulturna identiteta proizvod moderne individualnosti.24 Toda
raziskovanje imaginarnega mora način »moderne« identifikacije nujno
šteti le kot tip udejanjanja družbeno imaginarnega. Morda se to najja-
sneje vidi ravno ob vprašanju diskurza.
La logique ensembliste-identitaire
V razpravah o diskurzu se kot eden najpomembnejših problemov za-
stavlja vprašanje, kolikšen del realnosti zavzema diskurz. S širjenjem je-
zikovne logike, logike binarnih opozicij in razmerij moči v socialno de-
lovanje družbenih akterjev se zdi, da diskurz postaja vseobsegajoč, toda
vprašljivo je, ali zares lahko zajema celotno realnost ali pa vendarle ne ob-
staja v nečem, kar ni diskurz25 – kar bi lahko poimenovali družbene for-
macije ali pa – kot Castoriadis – institut družbe. Diskurzna logika v
okviru družbeno imaginarnega ni nič drugega kot »la logique ensem-
bliste-identitaire«, kot jo označi Castoriadis, tj. logika razlikovanja in
jasnih razmerij med členi. Ta je po njegovem mnenju sicer lahko zuna-
nji mehanizem udejanjanja smislov, ne pa njen izvor in gonilo. Četudi je
mehanizem identifikacije potemtakem diskurziven ali splošneje repre-
zentativen, je zanjo potrebna aktivna udeležba psihe oziroma aktivno so-
nanašanje psihe in družbenih smislov.
Sposobnost družbeno imaginarnega za razliko od individualnega
imaginarnega ne temelji zgolj na zmožnosti vstopanja v nezamejeni tok
čistih predstav, temveč družbeno imaginarno šele omogoča – prikliče v
bivanje – razmerje med podobo in predmetom, se pravi, da prikliče v bi-
vanje smisle: magmo smislov, ki jo Castoriadis opredeli kot »tisto, iz če-
sar lahko izvlečemo ali iz česar lahko sestavimo nedoločljivo število nje-
nih sintetičnih organizacij«.26 Vse, kar je dejansko dano – predstave, na-
rava, smisli –, je po svojem načinu bivanja magma: vezano je na (neza-
mejeni) tok možnih predstav, vendar hkrati na zamejevalnost institu-
ta, v zahodnoevropski družbi vpetega v delovanje logike, ki z enim giba-
njem tok razstavlja v jasno razločene in opredeljene osnovne dele, z dru-
24 Zygmunt Bauman, From Pilgrim to Tourist – or a Short History of Identity, v: Questions of cultural
identity, ur. Stuart Hall in Paul DuGay (London, Thousand Oaks: Sage, 1996), 19; Lawrence Gros-
sberg, Identity and Cultural Studies – Is That All There Is?, v: Questions of cultural identity, ur. Stuart
Hall in Paul Du Gay (London: Sage; The Open University, 1996), 97.
25 Prim. Göran Therborn, Ideologija moči in moč ideologije (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987); Jorge
Larraín, Ideology and cultural identity: modernity and the Third World presence (Cambridge: Polity Press,
1994).
26 Castoriadis, Imaginary Institution, 343.
