Page 25 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 25
Imaginarno in Cornelius Castoriadis
gim pa takó opredeljene dele združuje po načelu jasno določenih razme-
rij med njimi.27 V osnovi gre za logiko jezika kot kóda, ki se po Castori-
adisu kaže v dveh dimenzijah: kot individualno predstavljanje in izreka-
nje, legein (razločevanje-izbira-domneva-sestavljanje-štetje-govorjenje),
ter kot družbeno delovanje, teukhein (zbiranje-urejanje-izdelovanje-se-
stavljanje), ki je vselej v neki namembnosti: je delovanje, ki izdeluje vre-
dnost v skladu z vnaprej danim eidosom. Če sta jezik in družba v tvorbi
smislov kreativna, kar pomeni, da se nenehno obnavljata – spreminjata, je
to zato, ker je osnova njunega delovanja magma smislov. Če sta sploh lah-
ko enotna, to je artikulirana znotraj razmeroma enotne identitete, po-
tem je to zato, ker se (začasno) dajeta v zamejitev prav te logike simbo-
lov-izrazov, ki so »ravno dovolj enoznačni, da jih je moč uporabljati«.28
Ravno zaradi tega je jasno, da Castoriadis pri razlagi vloge smisla si-
cer izhaja iz delovanja jezikovne logike, vendar je jezik zanj le posebno,
četudi najznačilnejše območje simboličnega. Res je, da imaginarno »iz
niča«, z investicijo smisla v materialne in nematerialne družbene odno-
se, ustvarja vzorce ter oblike in s tem (so)oblikuje družbo, vendar se ob-
močje družbeno imaginarnega v jeziku in njegovi prevladujoči logiki (le-
gein) popolnoma ne izčrpa. Na tej točki je Castoriadisovo mišljenje ra-
dikalno drugačno od prepričanja tistih, ki identifikacijo in imaginarno
obravnavajo, kot da sta mogoča le znotraj diskurza, katerega delovanje in
odnosi moči naj bi prežemali tudi proces identifikacije. A s tem bi pri-
stali na okamenitev pojma imaginarno, identifikacijo pa obravnavali iz-
ključno kot posledico moderne avtonomizacije subjekta, ki se v radikal-
nih pojmovanjih diskurza dejansko izkaže kot neavtonomen. Castoria-
dis je po mojem prepričanju tu natančnejši. Robins pravilno opaža, da se
je v Castoriadisovem videnju zahodna, judovsko-grška civilizacija naj-
uspešneje upirala zaprtju magme smislov, smrti imaginarne kreativno-
sti. Vendar ne brez cene; dvom in priznavanje potencialne umrljivosti
slehernega pomena (označenca) sta jo vzpostavila kot historično druž-
bo par excellence, obenem pa pripeljala do izpraznjena vseh označencev
in zato do notranjega sesuvanja lastnega procesa historizacije ali projek-
ta avtonomizacije.29
Obenem s tem se Castoriadis zaveda hermenevtične obremenjeno-
sti lastnega pogleda. Kajti kot razumevajoči lahko pri razumevanju iz-
haja le iz udejanjenja lastnega družbeno imaginarnega, kar pomeni, da
27 Isto, 221–272. Najbrž bi lahko uporabil izraz analitično-sintetična logika oziroma organizacija.
28 Glede navedenega prim. John Thompson, Studies in the theory of ideology (Cambridge: Polity Press,
1984), 39.
29 O tem prim. Robins, Interrupting identities, 61–63.
gim pa takó opredeljene dele združuje po načelu jasno določenih razme-
rij med njimi.27 V osnovi gre za logiko jezika kot kóda, ki se po Castori-
adisu kaže v dveh dimenzijah: kot individualno predstavljanje in izreka-
nje, legein (razločevanje-izbira-domneva-sestavljanje-štetje-govorjenje),
ter kot družbeno delovanje, teukhein (zbiranje-urejanje-izdelovanje-se-
stavljanje), ki je vselej v neki namembnosti: je delovanje, ki izdeluje vre-
dnost v skladu z vnaprej danim eidosom. Če sta jezik in družba v tvorbi
smislov kreativna, kar pomeni, da se nenehno obnavljata – spreminjata, je
to zato, ker je osnova njunega delovanja magma smislov. Če sta sploh lah-
ko enotna, to je artikulirana znotraj razmeroma enotne identitete, po-
tem je to zato, ker se (začasno) dajeta v zamejitev prav te logike simbo-
lov-izrazov, ki so »ravno dovolj enoznačni, da jih je moč uporabljati«.28
Ravno zaradi tega je jasno, da Castoriadis pri razlagi vloge smisla si-
cer izhaja iz delovanja jezikovne logike, vendar je jezik zanj le posebno,
četudi najznačilnejše območje simboličnega. Res je, da imaginarno »iz
niča«, z investicijo smisla v materialne in nematerialne družbene odno-
se, ustvarja vzorce ter oblike in s tem (so)oblikuje družbo, vendar se ob-
močje družbeno imaginarnega v jeziku in njegovi prevladujoči logiki (le-
gein) popolnoma ne izčrpa. Na tej točki je Castoriadisovo mišljenje ra-
dikalno drugačno od prepričanja tistih, ki identifikacijo in imaginarno
obravnavajo, kot da sta mogoča le znotraj diskurza, katerega delovanje in
odnosi moči naj bi prežemali tudi proces identifikacije. A s tem bi pri-
stali na okamenitev pojma imaginarno, identifikacijo pa obravnavali iz-
ključno kot posledico moderne avtonomizacije subjekta, ki se v radikal-
nih pojmovanjih diskurza dejansko izkaže kot neavtonomen. Castoria-
dis je po mojem prepričanju tu natančnejši. Robins pravilno opaža, da se
je v Castoriadisovem videnju zahodna, judovsko-grška civilizacija naj-
uspešneje upirala zaprtju magme smislov, smrti imaginarne kreativno-
sti. Vendar ne brez cene; dvom in priznavanje potencialne umrljivosti
slehernega pomena (označenca) sta jo vzpostavila kot historično druž-
bo par excellence, obenem pa pripeljala do izpraznjena vseh označencev
in zato do notranjega sesuvanja lastnega procesa historizacije ali projek-
ta avtonomizacije.29
Obenem s tem se Castoriadis zaveda hermenevtične obremenjeno-
sti lastnega pogleda. Kajti kot razumevajoči lahko pri razumevanju iz-
haja le iz udejanjenja lastnega družbeno imaginarnega, kar pomeni, da
27 Isto, 221–272. Najbrž bi lahko uporabil izraz analitično-sintetična logika oziroma organizacija.
28 Glede navedenega prim. John Thompson, Studies in the theory of ideology (Cambridge: Polity Press,
1984), 39.
29 O tem prim. Robins, Interrupting identities, 61–63.
