Page 23 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 23
Imaginarno in Cornelius Castoriadis
tarnost med posameznikom in družbo. Zato Castoriadis ne trdi zaman,
da sta podoba sveta in podoba sebe vselej povezani: podoba sebe vklju-
čuje bistveni trenutek izbire predmetov, dejanj in nenazadnje simbolov,
ki utelešajo tisto, kar ima za neko družbo pomen in vrednost. Izbira –
institut imaginarnih smislov – je tista, ki družbo ločuje na eni strani
od kaosa in na drugi strani od drugih družb. Tudi institut družbeno-
zgodovinskega ima metafizično, eksistencialno razsežnost v toliko, ko-
likor je strah pred kaosom obenem strah pred smrtnostjo lastne kolek-
tivne institucije, pred končnostjo in razgradljivostjo vseh njenih pome-
nov. S kulturno repeticijo, kot jo imenuje Kevin Robins, se skuša druž-
ba zaščititi pred celostno smrtjo tako, da pripozna »majhne spremembe
smrti«,22 tj. tisto, kar je mogoče imenovati določljiva nedoločenost smi-
slov. Institut imaginarnih smislov družbo potemtakem metafizično do-
loča in ni zgolj mehanična reprodukcija. Obenem ni nekaj, kar bi posa-
meznika v družbi brezpogojno določalo, temveč posameznikova krea-
tivna sposobnost v enaki meri »povratno« vpliva na družbeno imagi-
narno. Ravno zato Castoriadis govori o kreativni družbeni in posame-
znikovi sposobnosti investicije imaginarnih smislov. Ta povratna zanka
pa je možna le, če sta predstavna zmožnost in »simbolno« zamejevanje
skupna družbi in njenim posameznikom; če med obojim obstajajo sku-
pne točke, spričo katerih posameznik sploh sprejme točno specifične ob-
stoječe družbene smisle in s tem točno določene identifikacije. Ob pred-
postavljeni komplementarnosti med tvorbo smislov pri posamezniku in
v institutu družbe je namreč posameznik pretežno nosilec nezamejene-
ga toka magme smislov v družbo in posledično spreminjanja, predelave
njenih delno ustaljenih smislov. Medtem pa je institut družbe sicer vse-
lej odprt za ustvarjalnost novega, a obenem opredeljuje enotnost tvorb
in zato enotno pripadnost posameznikov določeni organizaciji predstav.
Na videz je takšno razumevanje blizu vsaj nekaterim interpretaci-
jam ali formulacijam o diskurzu. Po Hallovem mnenju naj bi že Fou-
cault v svojih poznih delih predvideval podobno interakcijo in tudi Hall
sam na podoben način kot Castoriadis opredeljuje identifikacijo kot šiv
med diskurzom oziroma družbenimi praksami in procesi subjektivitete,
s pomočjo katerih posameznik šele postane (družbeni) subjekt.23 Pri tem
ostaja v okviru prepričanja, značilnega za večino raziskovalcev kulture
in identitete, pa tudi ideologije (Anthony Giddens, Zygmunt Bauman,
Jorge Larrain idr.), ki izhajajo iz predpostavke, da sta koncepta identite-
22 Kevin Robins, Interrupting identities: Turkey/Europe, v: Questions of cultural identity, ur. Stuart Hall
in Paul Du Gay (London: Sage; The Open University, 1996), 61 isl.
23 Hall, Representation, 6.
tarnost med posameznikom in družbo. Zato Castoriadis ne trdi zaman,
da sta podoba sveta in podoba sebe vselej povezani: podoba sebe vklju-
čuje bistveni trenutek izbire predmetov, dejanj in nenazadnje simbolov,
ki utelešajo tisto, kar ima za neko družbo pomen in vrednost. Izbira –
institut imaginarnih smislov – je tista, ki družbo ločuje na eni strani
od kaosa in na drugi strani od drugih družb. Tudi institut družbeno-
zgodovinskega ima metafizično, eksistencialno razsežnost v toliko, ko-
likor je strah pred kaosom obenem strah pred smrtnostjo lastne kolek-
tivne institucije, pred končnostjo in razgradljivostjo vseh njenih pome-
nov. S kulturno repeticijo, kot jo imenuje Kevin Robins, se skuša druž-
ba zaščititi pred celostno smrtjo tako, da pripozna »majhne spremembe
smrti«,22 tj. tisto, kar je mogoče imenovati določljiva nedoločenost smi-
slov. Institut imaginarnih smislov družbo potemtakem metafizično do-
loča in ni zgolj mehanična reprodukcija. Obenem ni nekaj, kar bi posa-
meznika v družbi brezpogojno določalo, temveč posameznikova krea-
tivna sposobnost v enaki meri »povratno« vpliva na družbeno imagi-
narno. Ravno zato Castoriadis govori o kreativni družbeni in posame-
znikovi sposobnosti investicije imaginarnih smislov. Ta povratna zanka
pa je možna le, če sta predstavna zmožnost in »simbolno« zamejevanje
skupna družbi in njenim posameznikom; če med obojim obstajajo sku-
pne točke, spričo katerih posameznik sploh sprejme točno specifične ob-
stoječe družbene smisle in s tem točno določene identifikacije. Ob pred-
postavljeni komplementarnosti med tvorbo smislov pri posamezniku in
v institutu družbe je namreč posameznik pretežno nosilec nezamejene-
ga toka magme smislov v družbo in posledično spreminjanja, predelave
njenih delno ustaljenih smislov. Medtem pa je institut družbe sicer vse-
lej odprt za ustvarjalnost novega, a obenem opredeljuje enotnost tvorb
in zato enotno pripadnost posameznikov določeni organizaciji predstav.
Na videz je takšno razumevanje blizu vsaj nekaterim interpretaci-
jam ali formulacijam o diskurzu. Po Hallovem mnenju naj bi že Fou-
cault v svojih poznih delih predvideval podobno interakcijo in tudi Hall
sam na podoben način kot Castoriadis opredeljuje identifikacijo kot šiv
med diskurzom oziroma družbenimi praksami in procesi subjektivitete,
s pomočjo katerih posameznik šele postane (družbeni) subjekt.23 Pri tem
ostaja v okviru prepričanja, značilnega za večino raziskovalcev kulture
in identitete, pa tudi ideologije (Anthony Giddens, Zygmunt Bauman,
Jorge Larrain idr.), ki izhajajo iz predpostavke, da sta koncepta identite-
22 Kevin Robins, Interrupting identities: Turkey/Europe, v: Questions of cultural identity, ur. Stuart Hall
in Paul Du Gay (London: Sage; The Open University, 1996), 61 isl.
23 Hall, Representation, 6.
