Page 22 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 22
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
tikulacijo svojega odnosa do sveta in do predmetov, ki jih svet vsebuje,
ki se začne pri vzpostavitvi skupine same: »nas« preko imena (Heleni,
Nemci, Franki, Sloveni itd.), obenem ali mimo imena pa se v podobah
totemov, mestnih ali deželnih bogov, prednikov, v prostorsko-časovnem
podaljšku osebe kralja ipd. zasnuje in materializira institut, ki vzpostavi
skupnost kot nekaj obstoječega.
Brez teh opredelitev ne bi bilo ne sveta ne družbe, marveč le neraz-
ločni kaos. Zato je pomen vzpostavljene kolektivnosti najprej razlikova-
nje od kaosa in šele nato razlikovanje od drugih skupnosti. S tem se Ca-
storiadisov model izmika modelom binarnih opozicij in diferenc, zna-
čilnih zlasti za poststrukturaliste, vendar ohranja predstavo o dvojnosti
kulturne identitete kot posebni artikulaciji posamezne družbe, ki kaže
na nenehno zmožnost spreminjanja, na neesencializem sleherne kultur-
ne identitete torej, a obenem na osnovno enotnost instituta družbe, ki
se ohranja, ne glede na spreminjanje in na doživete spremembe. Kajti če
družbena skupnost s pomočjo spremenljive tvorbe smislov, simbolov in
mitov, s katerimi predstavlja sedanjost in preteklost, pridobiva lastno sa-
mobitnost, pri tem vendarle obstaja področje, ki se izmika institutu sve-
ta smislov: in to je prav tisto posebno in najpomembnejše območje, ki se
mu izmika kot center in hkrati vir spreminjanja. Kar družbo zleplja sku-
paj, njena identiteta, je po Castoriadisovem mnenju princip enotnosti,
v skladu s katerim se ravnajo vse raznolike kategorije smislov, ki v druž-
bi tvorijo podobo sveta. To je območje, ki pravzaprav ustvarja svoj lastni
eidos in izhaja iz njega. Castoriadis ga imenuje primarni ali centralni
imaginarni smisel. To je oziroma to so tisti smisli – Bog, družina, pravo,
država, narod –, ki v določeni družbi privedejo v bivanje so-pripadnost
predmetov, dejanj in posameznikov, predstav in delovanja; ki ustvarjajo
(predmete) iz nič in organizirajo svet. Zanje je značilno, da niso, kot bi
poenostavljeno lahko trdili za jezikovne smisle, »pripeti na nekaj«: ni-
majo svojega označenca, ali če rečem drugače, so lastni označenec. Nji-
hov označenec bi lahko bile le individualne predstave, ki jih v posame-
znikih sprožajo o sebi in pravzaprav ustvarjajo. In prav okoli teh označe-
valcev/označencev se osredinja vsakokratna družba.21
Družbenozgodovinsko kot udejanjenje družbeno imaginarnega je,
skratka, tisto, kar skozi institut omogoča oblike in smisle, ki jih je psiha,
kot pravi Castoriadis, popolnoma nezmožna privesti v bivanje, in od tod,
iz potrebe po tem, da jih privede v bivanje, izhaja vnaprejšnja komplemen-
21 Gre preprosto za to, da člani družbene skupnosti neki označevalec berejo skozi isti nabor smislov.
Castoriadis to načelo skuša ponazoriti ob sledečm primeru: Kaj je označenec besede ‚Bog‘, če ne
mnoštvo posamičnih predstav Boga, ki vzniknejo preko centralnega imaginarnega smisla, ki je
Bog? Isto, 140; prim. tudi 359–364.
tikulacijo svojega odnosa do sveta in do predmetov, ki jih svet vsebuje,
ki se začne pri vzpostavitvi skupine same: »nas« preko imena (Heleni,
Nemci, Franki, Sloveni itd.), obenem ali mimo imena pa se v podobah
totemov, mestnih ali deželnih bogov, prednikov, v prostorsko-časovnem
podaljšku osebe kralja ipd. zasnuje in materializira institut, ki vzpostavi
skupnost kot nekaj obstoječega.
Brez teh opredelitev ne bi bilo ne sveta ne družbe, marveč le neraz-
ločni kaos. Zato je pomen vzpostavljene kolektivnosti najprej razlikova-
nje od kaosa in šele nato razlikovanje od drugih skupnosti. S tem se Ca-
storiadisov model izmika modelom binarnih opozicij in diferenc, zna-
čilnih zlasti za poststrukturaliste, vendar ohranja predstavo o dvojnosti
kulturne identitete kot posebni artikulaciji posamezne družbe, ki kaže
na nenehno zmožnost spreminjanja, na neesencializem sleherne kultur-
ne identitete torej, a obenem na osnovno enotnost instituta družbe, ki
se ohranja, ne glede na spreminjanje in na doživete spremembe. Kajti če
družbena skupnost s pomočjo spremenljive tvorbe smislov, simbolov in
mitov, s katerimi predstavlja sedanjost in preteklost, pridobiva lastno sa-
mobitnost, pri tem vendarle obstaja področje, ki se izmika institutu sve-
ta smislov: in to je prav tisto posebno in najpomembnejše območje, ki se
mu izmika kot center in hkrati vir spreminjanja. Kar družbo zleplja sku-
paj, njena identiteta, je po Castoriadisovem mnenju princip enotnosti,
v skladu s katerim se ravnajo vse raznolike kategorije smislov, ki v druž-
bi tvorijo podobo sveta. To je območje, ki pravzaprav ustvarja svoj lastni
eidos in izhaja iz njega. Castoriadis ga imenuje primarni ali centralni
imaginarni smisel. To je oziroma to so tisti smisli – Bog, družina, pravo,
država, narod –, ki v določeni družbi privedejo v bivanje so-pripadnost
predmetov, dejanj in posameznikov, predstav in delovanja; ki ustvarjajo
(predmete) iz nič in organizirajo svet. Zanje je značilno, da niso, kot bi
poenostavljeno lahko trdili za jezikovne smisle, »pripeti na nekaj«: ni-
majo svojega označenca, ali če rečem drugače, so lastni označenec. Nji-
hov označenec bi lahko bile le individualne predstave, ki jih v posame-
znikih sprožajo o sebi in pravzaprav ustvarjajo. In prav okoli teh označe-
valcev/označencev se osredinja vsakokratna družba.21
Družbenozgodovinsko kot udejanjenje družbeno imaginarnega je,
skratka, tisto, kar skozi institut omogoča oblike in smisle, ki jih je psiha,
kot pravi Castoriadis, popolnoma nezmožna privesti v bivanje, in od tod,
iz potrebe po tem, da jih privede v bivanje, izhaja vnaprejšnja komplemen-
21 Gre preprosto za to, da člani družbene skupnosti neki označevalec berejo skozi isti nabor smislov.
Castoriadis to načelo skuša ponazoriti ob sledečm primeru: Kaj je označenec besede ‚Bog‘, če ne
mnoštvo posamičnih predstav Boga, ki vzniknejo preko centralnega imaginarnega smisla, ki je
Bog? Isto, 140; prim. tudi 359–364.
