Page 21 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 21
Imaginarno in Cornelius Castoriadis
Za teoretike kulturnih študijev je takšna organizacija tako rekoč poljub-
na, brez prave notranje nuje, razen mehanizmov organizacije in (diskur-
zivnih) bojev samih. Na ta način pa ni možno zajeti tiste plati kulture in
identifikacij, ki obojega ne razume kot gole, v veliki meri poljubno delu-
joče strukture bojujočih se pomenov, temveč kot »ponotranjene slike sve-
ta, v katerem imajo«, če uporabim besedišče Aleša Debeljaka, »vse stva-
ri svoje ime«, »spontano mrgoljenje kulturnih podob /.../, ki zavezuje v
svoji eksistencialni razsežnosti«, ker daje smiselni okvir za prepoznava-
nje lastne eksistence.18
Natanko takšen posameznikov prvobitni odnos do prostora, časa
in jezika, v katerem se izraža, izpostavi Castoriadis z opredelitvijo bistva
skupnosti, ki ga imenuje družbenozgodovinsko. Za to »anonimno ko-
lektivno celoto«, ki vsako družbo vpisuje v kontinuum prostora in časa,
je po Castoriadisovem mnenju značilno, da se vzpostavlja v tem, kar (že)
je, in tem, kar v prostorskem in časovnem kontinuumu lahko šele posta-
ne. Z drugimi besedami: obstaja kot tisto, kar je v družbi materializirano
v obliki danih struktur ter institucij, in hkrati tisto, kar šele strukturi-
ra in institucionalizira.19 To pa pomeni, da v prostorsko-časovnem kon-
tinuumu ohranja relativno stabilnost, a hkrati nenehno spremenljivost,
saj v vsakem trenutku obstaja kot vzpostavljena družba, s svojimi institu-
cijami in osmišljevalskimi praksami, a obenem kot vzpostavljajoče v njej;
kot tisto, kar nenehno redefinira tako institucije kot osmišljevalske me-
hanizme in prakse.
Naj si dovolim narediti krajši ovinek. Castoriadis ločuje več plasti
posameznikovega in družbenega doživljanja realnosti; najpomembnej-
ši sta naravni »stratum« na eni strani spektra in družbeni stratum na
drugi strani (vmes je še logični stratum). Na prvega se družbena realnost
zgolj naslanja kot na nekaj, kar ji je fizično dano in kar organizira v skla-
du z nečim več, nečim, kar investira vanj. V družbenem stratumu pa sta
organizacija in produkt organizacije realnosti isto, sta materializacija ti-
stega, kar je investirano v organizacijo, se pravi imaginarne osmislitve
sveta oziroma realnosti, v kateri skupnost živi – še več, ki jo z investici-
jo imaginarnih smislov (so)ustvarja. Vsaka družba, zatrjuje Castoriadis,
definira in razvije sebi lastno podobo (»image«) univerzuma, v katerem
živi, in skuša iz nje narediti osmišljeno celoto, v kateri bi bil prostor tako
za naravne objekte kot za družbene predmete in individue.20 Gre za ar-
18 Aleš Debeljak, Individualizem in literarne metafore naroda (Maribor: Obzorja, 1998), 15.
19 Castoriadis, Imaginary Institution.
20 Isto, 147–149. Podrobneje Castoriadis o tem spregovori v poglavju Marksizem in revolucionarna te-
orija.
Za teoretike kulturnih študijev je takšna organizacija tako rekoč poljub-
na, brez prave notranje nuje, razen mehanizmov organizacije in (diskur-
zivnih) bojev samih. Na ta način pa ni možno zajeti tiste plati kulture in
identifikacij, ki obojega ne razume kot gole, v veliki meri poljubno delu-
joče strukture bojujočih se pomenov, temveč kot »ponotranjene slike sve-
ta, v katerem imajo«, če uporabim besedišče Aleša Debeljaka, »vse stva-
ri svoje ime«, »spontano mrgoljenje kulturnih podob /.../, ki zavezuje v
svoji eksistencialni razsežnosti«, ker daje smiselni okvir za prepoznava-
nje lastne eksistence.18
Natanko takšen posameznikov prvobitni odnos do prostora, časa
in jezika, v katerem se izraža, izpostavi Castoriadis z opredelitvijo bistva
skupnosti, ki ga imenuje družbenozgodovinsko. Za to »anonimno ko-
lektivno celoto«, ki vsako družbo vpisuje v kontinuum prostora in časa,
je po Castoriadisovem mnenju značilno, da se vzpostavlja v tem, kar (že)
je, in tem, kar v prostorskem in časovnem kontinuumu lahko šele posta-
ne. Z drugimi besedami: obstaja kot tisto, kar je v družbi materializirano
v obliki danih struktur ter institucij, in hkrati tisto, kar šele strukturi-
ra in institucionalizira.19 To pa pomeni, da v prostorsko-časovnem kon-
tinuumu ohranja relativno stabilnost, a hkrati nenehno spremenljivost,
saj v vsakem trenutku obstaja kot vzpostavljena družba, s svojimi institu-
cijami in osmišljevalskimi praksami, a obenem kot vzpostavljajoče v njej;
kot tisto, kar nenehno redefinira tako institucije kot osmišljevalske me-
hanizme in prakse.
Naj si dovolim narediti krajši ovinek. Castoriadis ločuje več plasti
posameznikovega in družbenega doživljanja realnosti; najpomembnej-
ši sta naravni »stratum« na eni strani spektra in družbeni stratum na
drugi strani (vmes je še logični stratum). Na prvega se družbena realnost
zgolj naslanja kot na nekaj, kar ji je fizično dano in kar organizira v skla-
du z nečim več, nečim, kar investira vanj. V družbenem stratumu pa sta
organizacija in produkt organizacije realnosti isto, sta materializacija ti-
stega, kar je investirano v organizacijo, se pravi imaginarne osmislitve
sveta oziroma realnosti, v kateri skupnost živi – še več, ki jo z investici-
jo imaginarnih smislov (so)ustvarja. Vsaka družba, zatrjuje Castoriadis,
definira in razvije sebi lastno podobo (»image«) univerzuma, v katerem
živi, in skuša iz nje narediti osmišljeno celoto, v kateri bi bil prostor tako
za naravne objekte kot za družbene predmete in individue.20 Gre za ar-
18 Aleš Debeljak, Individualizem in literarne metafore naroda (Maribor: Obzorja, 1998), 15.
19 Castoriadis, Imaginary Institution.
20 Isto, 147–149. Podrobneje Castoriadis o tem spregovori v poglavju Marksizem in revolucionarna te-
orija.
