Page 19 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 19
Imaginarno in Cornelius Castoriadis
nezavedno je po Castoriadisu »oblikovano« kot prvobitna nerazloče-
nost, s čimer ima v mislih dvoje: nerazločenost subjekta od ne-subjek-
ta, se pravi prvobitno dojemanje vsega kot sebstva in sebstva kot vsega,
in hkrati nerazločenost predstavljanja od predstav, predstavljajočega od
predstavljenega. Če težnjo že vzpostavljene psihe po preseganju te razlo-
čenosti dojemamo kot željo,12 potem Castoriadis opozarja, da ne gre za
kakršen koli odsev nedosegljive enotnosti, s katerim se identificiramo.
Gre preprosto za lastni proizvod psihe, »svojega lastnega izgubljenega
objekta«, ki šele skozi predstave nekaj ustvari kot »manjkajoče« in kot
želeno,13 in sicer v trenutku, ko iz nerazločenosti vstopi v simbolno logi-
ko razločenih in opredeljenih enot. Zato je edina identifikacija lahko le
identifikacija skozi simbolno organizacijo imaginarnih smislov, ko smi-
sel ni več izključno v domeni sebstva, marveč načini njihove organizacije
nastajajo v neločljivi krožni povezanosti med psiho in družbo (okoljem),
znotraj katere poteka simbolno zamejevanje imaginarnega. Posameznik,
poenostavljeno rečeno, zasnuje realnost in svoj prostor v realnosti – svo-
jo identiteto – šele v trenutku, ko je iztrgan iz svojega zaprtega sveta, iz
imaginarne omnipotence in neomejene moči dodeljevanja smislov.
Prav zato Castoriadis v tem procesu na izpostavljeno mesto postavi
smisel, in ne podobe: bistveno je, da se mora drugi (M/mati) pred posa-
meznikom razgaliti kot ta, ki ni vir ali gospodar smisla, vrednot, norm
itd.; otroka mora napotiti na institut smisla in k smislu kot instituira-
nem, neodvisnem od katerega koli posameznika. Tu pa je mogoče videti,
da se povezava magme smislov s simbolnim pravzaprav razkriva kot po-
vezava (posameznikove) psihe z družbo. Samo institut družbe, ki po Ca-
storiadisovem mnenju izhaja iz t. i. družbeno imaginarnega, lahko za-
meji primarno imaginacijo psihe, in sicer s tem, ko psiha prevzame obli-
ke – eide –, ki so družbeno instituirane, in smisle, ki jih nosijo; prav
s tem pa obenem zasnuje vmesnik med zasebnim ter javnim, skupnim
svetom.14 Izkaže se, da je imaginarno pravzaprav lastnost, ki jo posame-
znik lahko udejanji samo znotraj družbeno imaginarnega, se pravi zno-
traj družbeno instituiranih smislov; že logika trajne simbolne povezave
je dejansko institut družbe. Tako bo tudi subjekt vstopil v mehanizme
izdelave individuov kot socialnih individuov. S privzemanjem različnih
kategorij smislov bo vstopal v socialne vloge, sprejemal različne družbe-
ne identifikacije in v mreži družbenih odnosov gradil identiteto, a pri
12 Isto, 213.
13 Castoriadis, Imaginary Institution, 227 isl.; Cornelius Castoriadis, Logic, Imagination, Reflection, v:
Psychoanalysis and the Imagination, ur. A. Elliott in S. Frosh (London: Routledge, 1995), 21.
14 Castoriadis, Imaginary Institution, 308 isl.
nezavedno je po Castoriadisu »oblikovano« kot prvobitna nerazloče-
nost, s čimer ima v mislih dvoje: nerazločenost subjekta od ne-subjek-
ta, se pravi prvobitno dojemanje vsega kot sebstva in sebstva kot vsega,
in hkrati nerazločenost predstavljanja od predstav, predstavljajočega od
predstavljenega. Če težnjo že vzpostavljene psihe po preseganju te razlo-
čenosti dojemamo kot željo,12 potem Castoriadis opozarja, da ne gre za
kakršen koli odsev nedosegljive enotnosti, s katerim se identificiramo.
Gre preprosto za lastni proizvod psihe, »svojega lastnega izgubljenega
objekta«, ki šele skozi predstave nekaj ustvari kot »manjkajoče« in kot
želeno,13 in sicer v trenutku, ko iz nerazločenosti vstopi v simbolno logi-
ko razločenih in opredeljenih enot. Zato je edina identifikacija lahko le
identifikacija skozi simbolno organizacijo imaginarnih smislov, ko smi-
sel ni več izključno v domeni sebstva, marveč načini njihove organizacije
nastajajo v neločljivi krožni povezanosti med psiho in družbo (okoljem),
znotraj katere poteka simbolno zamejevanje imaginarnega. Posameznik,
poenostavljeno rečeno, zasnuje realnost in svoj prostor v realnosti – svo-
jo identiteto – šele v trenutku, ko je iztrgan iz svojega zaprtega sveta, iz
imaginarne omnipotence in neomejene moči dodeljevanja smislov.
Prav zato Castoriadis v tem procesu na izpostavljeno mesto postavi
smisel, in ne podobe: bistveno je, da se mora drugi (M/mati) pred posa-
meznikom razgaliti kot ta, ki ni vir ali gospodar smisla, vrednot, norm
itd.; otroka mora napotiti na institut smisla in k smislu kot instituira-
nem, neodvisnem od katerega koli posameznika. Tu pa je mogoče videti,
da se povezava magme smislov s simbolnim pravzaprav razkriva kot po-
vezava (posameznikove) psihe z družbo. Samo institut družbe, ki po Ca-
storiadisovem mnenju izhaja iz t. i. družbeno imaginarnega, lahko za-
meji primarno imaginacijo psihe, in sicer s tem, ko psiha prevzame obli-
ke – eide –, ki so družbeno instituirane, in smisle, ki jih nosijo; prav
s tem pa obenem zasnuje vmesnik med zasebnim ter javnim, skupnim
svetom.14 Izkaže se, da je imaginarno pravzaprav lastnost, ki jo posame-
znik lahko udejanji samo znotraj družbeno imaginarnega, se pravi zno-
traj družbeno instituiranih smislov; že logika trajne simbolne povezave
je dejansko institut družbe. Tako bo tudi subjekt vstopil v mehanizme
izdelave individuov kot socialnih individuov. S privzemanjem različnih
kategorij smislov bo vstopal v socialne vloge, sprejemal različne družbe-
ne identifikacije in v mreži družbenih odnosov gradil identiteto, a pri
12 Isto, 213.
13 Castoriadis, Imaginary Institution, 227 isl.; Cornelius Castoriadis, Logic, Imagination, Reflection, v:
Psychoanalysis and the Imagination, ur. A. Elliott in S. Frosh (London: Routledge, 1995), 21.
14 Castoriadis, Imaginary Institution, 308 isl.
