Page 16 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 16
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
ni jaz. To pomeni, da bi imaginarno moralo imeti neko zunanjo osno-
vo oziroma temelj.2 Iser opozarja, da je slednje značilno tudi za pojmo-
vanje imaginacije pri Samuelu T. Coleridgu in imaginarnega pri Jean-
Paul Sartru, saj ju razumeta kot osnovno človekovo zmožnost ali kot de-
javnost spajanja različnih elementov.3 Različnost paradigem Iser razume
kot potrditev, da ne gre le za različnost diskurzov, marveč za fundamen-
talno nedoločljivost imaginarnega, ki ga je možno opredeliti le kot ne-
določljiv, a vselej prisoten in nujen odnos do okoliškega sveta, saj je mo-
žno istost zaznavanega predmeta potrditi le s pomočjo imaginarnega.4
Natanko s tem je imaginarno lahko tudi temelj identifikacije, če jo seve-
da razumemo kot odnos med sebstvom in svetom.
Sigmund Freud je stanje brez tovrstnih razmerij do sveta, ki se vse-
lej udejanjajo v t. i. »objektnih odnosih«, opredelil kot primarni narci-
sizem; kot nekakšno omnipotenco jaza, ki je še nerazločen od drugega
(M/matere), zato o(b)staja v nekakšni prvobitni enotnosti in polnosti.5
Kot meni Lacan, je identifikacija po razločitvi jaza ravno nadomestek
za prvobitni narcisizem, ki je prividen – imaginaren, ker je na eni strani
odsev prvobitne enotnosti, obenem s tem pa je odvisna od pripoznanja
drugega v sebi, torej ponotranjenja zunanjih vidikov sebe. Jaz namreč
hrepeni po stopitvi s tistim, kar je po razločitvi že opredeljeno kot dru-
gi in kar je lahko le še podoba, imago.6 Takšno pojmovanje imaginarno-
sti, opozarja Iser, pa je zavajajoče, ker je preveč povezano z nezavednim in
z njegovimi zakoni, ki potrebujejo nanašanje na drugega, da drugega in
preko drugega sebe identificiramo.
Cornelius Castoriadis postavlja pod vprašaj prav nanašalnost samo,
iz nje izhajajočo fikcijskost in zamejenost podobe. Tudi v temelju Casto-
riadisovega pojmovanja identifikacije je sicer težnja k opomenjanju, ki
posameznike združuje v imaginarni skupnosti, težnja, ki je po mnenju
Tadeja Praprotnika v temelju sleherne identitete oziroma identifikaci-
je.7 Toda Castoriadisovega imaginarnega v temelju ne smemo pojmovati
2 Wolfgang Iser, The fictive and the imaginary: charting literary anthropology (Baltimore: J. Hopkins Uni-
versity Press, 1993), 206.
3 Isto, 173 isl., 180–181.
4 Isto, 182–184, 203.
5 Sigmund Freud, Metapsihološki spisi (Ljubljana: ŠKUC; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,
1987); Sigmund Freud, Očrt psihoanalize (1938) (Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2000).
6 Jacques Lacan, Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza, Delta 10, št. 1–2 (2004), 43–49; prim. Ja-
cques Lacan, Spisi (Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1994); Madan Sarup, An introduc-
tory guide to post-structuralism and post-modernism (New York, 1993), 5–27.
7 Tadej Praprotnik, Ideološki mehanizmi produkcije identitet: od identitete k identifikaciji (Ljubljana:
Študentska založba, 1999), 37.
ni jaz. To pomeni, da bi imaginarno moralo imeti neko zunanjo osno-
vo oziroma temelj.2 Iser opozarja, da je slednje značilno tudi za pojmo-
vanje imaginacije pri Samuelu T. Coleridgu in imaginarnega pri Jean-
Paul Sartru, saj ju razumeta kot osnovno človekovo zmožnost ali kot de-
javnost spajanja različnih elementov.3 Različnost paradigem Iser razume
kot potrditev, da ne gre le za različnost diskurzov, marveč za fundamen-
talno nedoločljivost imaginarnega, ki ga je možno opredeliti le kot ne-
določljiv, a vselej prisoten in nujen odnos do okoliškega sveta, saj je mo-
žno istost zaznavanega predmeta potrditi le s pomočjo imaginarnega.4
Natanko s tem je imaginarno lahko tudi temelj identifikacije, če jo seve-
da razumemo kot odnos med sebstvom in svetom.
Sigmund Freud je stanje brez tovrstnih razmerij do sveta, ki se vse-
lej udejanjajo v t. i. »objektnih odnosih«, opredelil kot primarni narci-
sizem; kot nekakšno omnipotenco jaza, ki je še nerazločen od drugega
(M/matere), zato o(b)staja v nekakšni prvobitni enotnosti in polnosti.5
Kot meni Lacan, je identifikacija po razločitvi jaza ravno nadomestek
za prvobitni narcisizem, ki je prividen – imaginaren, ker je na eni strani
odsev prvobitne enotnosti, obenem s tem pa je odvisna od pripoznanja
drugega v sebi, torej ponotranjenja zunanjih vidikov sebe. Jaz namreč
hrepeni po stopitvi s tistim, kar je po razločitvi že opredeljeno kot dru-
gi in kar je lahko le še podoba, imago.6 Takšno pojmovanje imaginarno-
sti, opozarja Iser, pa je zavajajoče, ker je preveč povezano z nezavednim in
z njegovimi zakoni, ki potrebujejo nanašanje na drugega, da drugega in
preko drugega sebe identificiramo.
Cornelius Castoriadis postavlja pod vprašaj prav nanašalnost samo,
iz nje izhajajočo fikcijskost in zamejenost podobe. Tudi v temelju Casto-
riadisovega pojmovanja identifikacije je sicer težnja k opomenjanju, ki
posameznike združuje v imaginarni skupnosti, težnja, ki je po mnenju
Tadeja Praprotnika v temelju sleherne identitete oziroma identifikaci-
je.7 Toda Castoriadisovega imaginarnega v temelju ne smemo pojmovati
2 Wolfgang Iser, The fictive and the imaginary: charting literary anthropology (Baltimore: J. Hopkins Uni-
versity Press, 1993), 206.
3 Isto, 173 isl., 180–181.
4 Isto, 182–184, 203.
5 Sigmund Freud, Metapsihološki spisi (Ljubljana: ŠKUC; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,
1987); Sigmund Freud, Očrt psihoanalize (1938) (Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2000).
6 Jacques Lacan, Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza, Delta 10, št. 1–2 (2004), 43–49; prim. Ja-
cques Lacan, Spisi (Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1994); Madan Sarup, An introduc-
tory guide to post-structuralism and post-modernism (New York, 1993), 5–27.
7 Tadej Praprotnik, Ideološki mehanizmi produkcije identitet: od identitete k identifikaciji (Ljubljana:
Študentska založba, 1999), 37.
