Page 187 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 187
Kanadska imaginacija – analiza poezije
ločil predmete od samostalnikov, glagole od dejanj,
in postrojil uporniške glagolske čase in načine.
Slišal je, kako so poglavarji govorili s svojim
plemenom: tok sestavljank, začutil umetelnost,
prikrito v premorih, v pogledu, v gestah.
Brez labialov so odprta usta
služila dvojno službo med samoglasniki,
napadla poslušalca kakor topništvo.
S kakšnimi slutnjami je opazoval uroke,
s katerimi so vrači zagovarjali bolnike:
magijo húronske retorike, s katero so
iztržili svoj delež podkupnine v zameno za zdravila,
za jamstvo, da se lov in polje ne bosta izrodila!
Prišel bo čas, ko se bo jeklo prekrižalo z jeklom
in bitke bodo izgubljene ali pa dobljene
z bojnimi sredstvi iz orožarnice besed.
Complete poems 2, 53–54, v. 235–257.
Nenazadnje prizor mučenja, kolikor je dejansko tudi ironičen, po-
kaže, da je »umetnost mučenja« predvsem tisto področje, kjer pri obeh
kulturah pride do konvergence v jeziku kot simbolnem sistemu; kjer se
oba jezika ujameta v izrazu in v potrebi po fizični dominaciji nasprotni-
ka. Obenem se pokaže, da je figurativna moč tista, ki prinese dokonč-
no dominacijo nasprotnika in zato postavlja Indijance hierarhično niže.
Druga raven je Prattova uporaba jezika kot umetniškega in retorič-
nega sredstva. Glen Clever ob kratki analizi »bojne« retorike potrjuje
Huntovo branje, da Pratt odkrito stopi na stran jezuitov.74 Toda v Prat-
tovi rabi jezika se pokaže še neka druga, notranja ideološkost Prattovega
oziroma pripovedovalčevega gledišča ob opisu junaškega dejanja, in si-
cer v načinu citiranja in parafraziranja. Opozarjanje Redekopove na ne-
vsiljivo vstavljanje dokumentov se tu izkaže več kot upravičeno; medtem
ko številne natančne parafraze iz jezuitskih poročil v tekstu niti niso
zaznavne, je celo zlivanje bolj ali manj zvestih citatov vidno zgolj v pi-
sni obliki, z naznačenim narekovajem. Takšno zlivanje je dovolj nevsi-
ljivo, da zagotovi bralčevo neproblematično recepcijo na videz objektiv-
nih dejstev – z drugimi besedami: s svojo obliko ne opozarja na večpo-
menskost razmerja med tekstom in intertekstom. Po drugi strani pa ven-
dar kaže na kulturno in jezikovno delitev Kanade, saj je bralec opozor-
jen, da so citirani deli prevod francoskega besedila; na ta način pa vsili
74 Clever, Pratt as.
ločil predmete od samostalnikov, glagole od dejanj,
in postrojil uporniške glagolske čase in načine.
Slišal je, kako so poglavarji govorili s svojim
plemenom: tok sestavljank, začutil umetelnost,
prikrito v premorih, v pogledu, v gestah.
Brez labialov so odprta usta
služila dvojno službo med samoglasniki,
napadla poslušalca kakor topništvo.
S kakšnimi slutnjami je opazoval uroke,
s katerimi so vrači zagovarjali bolnike:
magijo húronske retorike, s katero so
iztržili svoj delež podkupnine v zameno za zdravila,
za jamstvo, da se lov in polje ne bosta izrodila!
Prišel bo čas, ko se bo jeklo prekrižalo z jeklom
in bitke bodo izgubljene ali pa dobljene
z bojnimi sredstvi iz orožarnice besed.
Complete poems 2, 53–54, v. 235–257.
Nenazadnje prizor mučenja, kolikor je dejansko tudi ironičen, po-
kaže, da je »umetnost mučenja« predvsem tisto področje, kjer pri obeh
kulturah pride do konvergence v jeziku kot simbolnem sistemu; kjer se
oba jezika ujameta v izrazu in v potrebi po fizični dominaciji nasprotni-
ka. Obenem se pokaže, da je figurativna moč tista, ki prinese dokonč-
no dominacijo nasprotnika in zato postavlja Indijance hierarhično niže.
Druga raven je Prattova uporaba jezika kot umetniškega in retorič-
nega sredstva. Glen Clever ob kratki analizi »bojne« retorike potrjuje
Huntovo branje, da Pratt odkrito stopi na stran jezuitov.74 Toda v Prat-
tovi rabi jezika se pokaže še neka druga, notranja ideološkost Prattovega
oziroma pripovedovalčevega gledišča ob opisu junaškega dejanja, in si-
cer v načinu citiranja in parafraziranja. Opozarjanje Redekopove na ne-
vsiljivo vstavljanje dokumentov se tu izkaže več kot upravičeno; medtem
ko številne natančne parafraze iz jezuitskih poročil v tekstu niti niso
zaznavne, je celo zlivanje bolj ali manj zvestih citatov vidno zgolj v pi-
sni obliki, z naznačenim narekovajem. Takšno zlivanje je dovolj nevsi-
ljivo, da zagotovi bralčevo neproblematično recepcijo na videz objektiv-
nih dejstev – z drugimi besedami: s svojo obliko ne opozarja na večpo-
menskost razmerja med tekstom in intertekstom. Po drugi strani pa ven-
dar kaže na kulturno in jezikovno delitev Kanade, saj je bralec opozor-
jen, da so citirani deli prevod francoskega besedila; na ta način pa vsili
74 Clever, Pratt as.
