Page 191 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 191
Kanadska imaginacija – analiza poezije
ve: lovrencijski kuščar, »asleep or dead: / So motionless, she seemed sto-
ne dead -- just seemed: / She was too old for death, too old for life« (speč
ali mrtev: / tako negiben, kot da je kameno mrtev – na videz le: / bil je pre-
star za smrt, prestar, da bi živel).82 Močno poetična podoba kuščarja v
bralcu sproža ustrezni čustveni odziv in po tej plati spada med afektivne
pesniške prvine, toda pri Prattu se nedvoumno naslanja na spoznavno
plast, saj ji pripiše vse tiste atribute, ki naj bi kanadskega bralca interpe-
lirali v centralno mitsko strukturo o naravi kot točki srečanja z drugim:
še posebej kaže njeno brezbrižno brutalnost, ki sicer aktivno ne naspro-
tuje človeku, mu pa je nevarna z neodzivnostjo, ker se ne zmeni za člo-
veško raso in ima ravno zato potencial, da ga uniči.83 Boj inženirja Van
Horna in delavcev s to pošastjo in z »morjem gora«, ki sta oba hkrati ti-
pični mitološki podobi,84 pri Prattu postane ena od možnosti soočenja
z drugim, ki ga kljub »eksistencialni grozi« dojema kot objekt podreja-
nja. Pri tem Catherine McKinnon Pfaff opozarja, da sta obe metafori, ki
podlagata Prattovo interpelacijsko strukturo, lahko uspešni predvsem
zato, ker ustrezata predstavam, ki jih ima oziroma jih je imel o svoji de-
želi tipičen kanadski bralec, celo tisti, »ki Skalno gorovje pozna samo s
kuhinjskega koledarja«.85
Mitskima podobama pošasti in morja se kot drugi interpelacijski
dejavnik pridruži »klic identitete«, ki ga Pratt omenja na začetku in ob
koncu pesnitve in ki ga je brez dvoma treba razumeti kot poziv nacional-
ne identitete, ki jo z gradnjo železnice posredno ustvarja Macdonald. Po
Johnsonovem mnenju gre za poziv, ki bralcu zagotavlja zmagoslavno pre-
poznanje Kanade kot enovite dežele s pomočjo tehnološkega čudeža.86
Prattova omemba »klica identitete« je na začetku in na koncu pesnitve
v opoziciji – začetek prinaša negotov govor o železnici, ki je neposredno
poistovetena z narodno identiteto in jo tako rekoč priklicuje: »Men spo-
ke of acres then and miles /.../ The east-west cousinship, a nation’s rise, /
Hail of identity, a world expanding ...« (takrat se je govorilo o kilometrih
in arih /.../, bratstvu zahoda in vzhoda, kako nastaja narod, / o klicu iden-
titete, kako se širi svet).87 Konec pa kaže na zaprtje debate, izraženih dvo-
82 Pratt, Complete poems 2, 228, v. 882–884.
83 Isto, 227–232, v. 870–952.
84 Glede na simboliko pošasti in morja, ne čudi, da Frye to podobo primerja z Leviatanom in Behe-
motom oziroma s kitom, ki požre Jona; vsekakor gre za mitično podobo kaosa in njegovega obvla-
dovanja.
85 McKinnon Pfaff, Pratt’s Treatment, 53–54.
86 Johnson, Brébeuf.
87 Pratt, Complete poems 2, 201–202, v. 25–31.
ve: lovrencijski kuščar, »asleep or dead: / So motionless, she seemed sto-
ne dead -- just seemed: / She was too old for death, too old for life« (speč
ali mrtev: / tako negiben, kot da je kameno mrtev – na videz le: / bil je pre-
star za smrt, prestar, da bi živel).82 Močno poetična podoba kuščarja v
bralcu sproža ustrezni čustveni odziv in po tej plati spada med afektivne
pesniške prvine, toda pri Prattu se nedvoumno naslanja na spoznavno
plast, saj ji pripiše vse tiste atribute, ki naj bi kanadskega bralca interpe-
lirali v centralno mitsko strukturo o naravi kot točki srečanja z drugim:
še posebej kaže njeno brezbrižno brutalnost, ki sicer aktivno ne naspro-
tuje človeku, mu pa je nevarna z neodzivnostjo, ker se ne zmeni za člo-
veško raso in ima ravno zato potencial, da ga uniči.83 Boj inženirja Van
Horna in delavcev s to pošastjo in z »morjem gora«, ki sta oba hkrati ti-
pični mitološki podobi,84 pri Prattu postane ena od možnosti soočenja
z drugim, ki ga kljub »eksistencialni grozi« dojema kot objekt podreja-
nja. Pri tem Catherine McKinnon Pfaff opozarja, da sta obe metafori, ki
podlagata Prattovo interpelacijsko strukturo, lahko uspešni predvsem
zato, ker ustrezata predstavam, ki jih ima oziroma jih je imel o svoji de-
želi tipičen kanadski bralec, celo tisti, »ki Skalno gorovje pozna samo s
kuhinjskega koledarja«.85
Mitskima podobama pošasti in morja se kot drugi interpelacijski
dejavnik pridruži »klic identitete«, ki ga Pratt omenja na začetku in ob
koncu pesnitve in ki ga je brez dvoma treba razumeti kot poziv nacional-
ne identitete, ki jo z gradnjo železnice posredno ustvarja Macdonald. Po
Johnsonovem mnenju gre za poziv, ki bralcu zagotavlja zmagoslavno pre-
poznanje Kanade kot enovite dežele s pomočjo tehnološkega čudeža.86
Prattova omemba »klica identitete« je na začetku in na koncu pesnitve
v opoziciji – začetek prinaša negotov govor o železnici, ki je neposredno
poistovetena z narodno identiteto in jo tako rekoč priklicuje: »Men spo-
ke of acres then and miles /.../ The east-west cousinship, a nation’s rise, /
Hail of identity, a world expanding ...« (takrat se je govorilo o kilometrih
in arih /.../, bratstvu zahoda in vzhoda, kako nastaja narod, / o klicu iden-
titete, kako se širi svet).87 Konec pa kaže na zaprtje debate, izraženih dvo-
82 Pratt, Complete poems 2, 228, v. 882–884.
83 Isto, 227–232, v. 870–952.
84 Glede na simboliko pošasti in morja, ne čudi, da Frye to podobo primerja z Leviatanom in Behe-
motom oziroma s kitom, ki požre Jona; vsekakor gre za mitično podobo kaosa in njegovega obvla-
dovanja.
85 McKinnon Pfaff, Pratt’s Treatment, 53–54.
86 Johnson, Brébeuf.
87 Pratt, Complete poems 2, 201–202, v. 25–31.
