Page 183 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 183
Kanadska imaginacija – analiza poezije
ka, ki jo Redekopova tolmači kot Prattov odmik od pesniške avtoritativ-
ne vloge, pravzaprav kaže na ponovno potrditev hierarhičnega razmerja,
ki je eden temeljev kanadskega mita, saj je figurativni jezik skozi vso pe-
snitev predstavljen kot hierarhično višji. Torej je mogoče reči, da se mi-
sijonarji, pripovedovalec in z njimi bralci poistovetijo s prepričanjem o
kulturni dominaciji evropskega sveta, čeprav vendarle ne povsem brez
dvojnosti, ki se je je Pratt prav gotovo zavedal.
Na ravni materialnih in spoznavnih prvin je identifikacijski apel do-
sežen z uporabo stereotipnih predstav o staroselcih. Nylandova o njih
trdi, da so izvrstna slika indijanskih slabosti in prednosti, toda podrob-
nejši pogled pokaže, da je Prattova slika poenostavitev. Pratt jih po nje-
nem mnenju predstavi kot »prijazne do svojih /.../ in utelešenje kruto-
sti do sovražnikov«, krutost pa naj bi bila »globoko v indijanskem ka-
rakterju« in le »stežka jo je bilo izbrisati«.64 Ni težko videti, da Nylan-
dova za Prattom ponavlja hierarhično večvredno predstavo koloniali-
stične imaginacije, ki gradi na preprosti spoznavni identifikaciji oziroma
»zmoti«, saj je osnovana na izpostavljanju konfliktnega stika med prvo-
tnimi kolonialisti in staroselci, zanemarja pa v resnici pogostejši nekon-
fliktni stik med obema kulturama. To je bila predstava, s katero je bilo
mogoče interpelirati kanadskega bralca tudi še v Prattovem času. Popol-
noma monolitno Prattovo opisovanje sicer ni; Sharman ob primerjavi
ravnanja pokristjanjenih Indijancev in jezuitov pred irokeškim pobojem
opozarja na pozitivno izbiro dveh Indijancev, ki se želita žrtvovati za ži-
vljenje drugih, namesto za idejo vere.65 S tem naj bi Pratt pokazal mo-
žnost kompleksnejše obravnave Indijancev, toda zgolj ta opisani dogo-
dek v resnici ni dovolj, da bi narušil siceršnjo monolitnost. Najbolj vse-
prežemajoče se spoznavna interpelacija naslanja na takrat že uveljavlje-
no enačenje med »grobo fizično naravo /.../ in divjaško skupnostjo, ki jo
zaseda«, pri čemer obe predstavljata nepopisano, okrutno zmožnost, ki
še ni bila osvobojena »s čustvom, z abstraktno vrednostjo, kot jo pozna-
jo Evropejci, ali z zgodovinsko zavestjo«.66 Razlog za takšno neobjektiv-
no obravnavo lahko vidimo v selekciji zgodovinskih virov: Pratt je upo-
rabljal enoten vir (Rélations) in se le izjemoma skliceval še na Parkmana,
oba uporabljena vira pa sta enostransko, kolonialistično usmerjena. Na
ta način objektiven vir namesto dejanske vsili navidezno objektivnost, še
bolj pa je dejanska objektivnost postavljena pod vprašaj spričo tistih po-
64 Nyland, Pratt and History, 114–115.
65 Sharman, Illusion and an Atonement, 28.
66 Collins, E. J. Pratt, 103.
ka, ki jo Redekopova tolmači kot Prattov odmik od pesniške avtoritativ-
ne vloge, pravzaprav kaže na ponovno potrditev hierarhičnega razmerja,
ki je eden temeljev kanadskega mita, saj je figurativni jezik skozi vso pe-
snitev predstavljen kot hierarhično višji. Torej je mogoče reči, da se mi-
sijonarji, pripovedovalec in z njimi bralci poistovetijo s prepričanjem o
kulturni dominaciji evropskega sveta, čeprav vendarle ne povsem brez
dvojnosti, ki se je je Pratt prav gotovo zavedal.
Na ravni materialnih in spoznavnih prvin je identifikacijski apel do-
sežen z uporabo stereotipnih predstav o staroselcih. Nylandova o njih
trdi, da so izvrstna slika indijanskih slabosti in prednosti, toda podrob-
nejši pogled pokaže, da je Prattova slika poenostavitev. Pratt jih po nje-
nem mnenju predstavi kot »prijazne do svojih /.../ in utelešenje kruto-
sti do sovražnikov«, krutost pa naj bi bila »globoko v indijanskem ka-
rakterju« in le »stežka jo je bilo izbrisati«.64 Ni težko videti, da Nylan-
dova za Prattom ponavlja hierarhično večvredno predstavo koloniali-
stične imaginacije, ki gradi na preprosti spoznavni identifikaciji oziroma
»zmoti«, saj je osnovana na izpostavljanju konfliktnega stika med prvo-
tnimi kolonialisti in staroselci, zanemarja pa v resnici pogostejši nekon-
fliktni stik med obema kulturama. To je bila predstava, s katero je bilo
mogoče interpelirati kanadskega bralca tudi še v Prattovem času. Popol-
noma monolitno Prattovo opisovanje sicer ni; Sharman ob primerjavi
ravnanja pokristjanjenih Indijancev in jezuitov pred irokeškim pobojem
opozarja na pozitivno izbiro dveh Indijancev, ki se želita žrtvovati za ži-
vljenje drugih, namesto za idejo vere.65 S tem naj bi Pratt pokazal mo-
žnost kompleksnejše obravnave Indijancev, toda zgolj ta opisani dogo-
dek v resnici ni dovolj, da bi narušil siceršnjo monolitnost. Najbolj vse-
prežemajoče se spoznavna interpelacija naslanja na takrat že uveljavlje-
no enačenje med »grobo fizično naravo /.../ in divjaško skupnostjo, ki jo
zaseda«, pri čemer obe predstavljata nepopisano, okrutno zmožnost, ki
še ni bila osvobojena »s čustvom, z abstraktno vrednostjo, kot jo pozna-
jo Evropejci, ali z zgodovinsko zavestjo«.66 Razlog za takšno neobjektiv-
no obravnavo lahko vidimo v selekciji zgodovinskih virov: Pratt je upo-
rabljal enoten vir (Rélations) in se le izjemoma skliceval še na Parkmana,
oba uporabljena vira pa sta enostransko, kolonialistično usmerjena. Na
ta način objektiven vir namesto dejanske vsili navidezno objektivnost, še
bolj pa je dejanska objektivnost postavljena pod vprašaj spričo tistih po-
64 Nyland, Pratt and History, 114–115.
65 Sharman, Illusion and an Atonement, 28.
66 Collins, E. J. Pratt, 103.
