Page 192 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 192
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
mov s strani Macdonaldovih političnih nasprotnikov – in hkrati daje
vtis na videz objektivne, vsekakor avtoritativne narative, ki onemogoča
dvom v kanadsko narodno zmožnost:
Like a gavel it would close
Debate, making MacDonald’s ‘sea to sea’
Pour through two oceanic megaphones –
Three thousand miles of Hail from port to port
Kakor kladivce dražbarja je končal
razprave, in MacDonaldov ‘od morja k morju’
se je razlival čez dva oceanska megafona
čez tri tisoč milj, Klic, od pristanišča k pristanišču
Complete poems 2, 227–232, v. 870–952.
Temu sledi le še dokončna afirmativna podoba premaganega lovren-
cijskega kuščarja.
Narativa v Towards the Last Spike je v primerjavi s pesnitvijo Brébe-
uf in njegovi sobratje manj enotna; izpostavljene so tri glavne osebe, ki so
utelešenje bodisi fizičnega boja z naravo – inženir Van Horne – bodisi
nasprotja med prepričanjem o nacionalni enotnosti in dvoma o njej – v
parlamentarnem boju premiera Johna A. Macdonalda s poslancem Bla-
kom. Tudi kronološko nizanje odsekov je vsaj na prvi pogled bolj razdro-
bljeno. Zato drži, da je zgodbo skoraj nemogoče zaznati kot narativo, če
bralec ni Kanadčan ali precej dobro ne pozna kanadske zgodovine.88 Pe-
snitev torej računa na ustrezno bralčevo spoznavno zadržanje, ki jo šele
vkalupi v smiselno celoto, in obenem služi kot temelj za nacionalno in-
terpelacijo.89 Obenem je tudi tukaj Prattova odvisnost od historičnih vi-
rov precejšnja, na podoben način kot v pesnitvi Brébeuf in njegovi sobra-
tje pa so tudi tukaj precizno in razmeroma nezaznavno vtkani v besedi-
lo – Pratt uporabi celó nekatere opise narave, ki so bolj ali manj identič-
ni tistim iz njegovih virov.90 V takšni strukturi pesnitve je zato še manj
prostora za ironijo in ambivalenco. Nekaj primerov obojega je sicer mo-
goče najti, a so takšni samo na površini; tu mislim zlasti na konec pesni-
tve, kjer se simbolno zabijanje zadnjega žeblja (konice), ki naj zaznamu-
je konec gradnje, ponesreči in ga je treba zabijati v drugo. Kljub opozori-
88 Beattie, Pratt, 748 isl.; Tschachler, The Cost of Story, 101–102.
89 Ob tem je na mestu tudi pripomba, da je razlog za manjšo razvidnost narative Prattova večja eksper-
imentalnost v formi – kakor tudi, da je gradnjo transkontinentalne železnice kot nacionalni mit v ve-
liki meri ustvaril šele Pratt. Prim. Tschachler, The Cost of Story; McKinnon Pfaff, Pratt’s Treatment, 49.
90 McKinnon Pfaff, Pratt’s Treatment.
mov s strani Macdonaldovih političnih nasprotnikov – in hkrati daje
vtis na videz objektivne, vsekakor avtoritativne narative, ki onemogoča
dvom v kanadsko narodno zmožnost:
Like a gavel it would close
Debate, making MacDonald’s ‘sea to sea’
Pour through two oceanic megaphones –
Three thousand miles of Hail from port to port
Kakor kladivce dražbarja je končal
razprave, in MacDonaldov ‘od morja k morju’
se je razlival čez dva oceanska megafona
čez tri tisoč milj, Klic, od pristanišča k pristanišču
Complete poems 2, 227–232, v. 870–952.
Temu sledi le še dokončna afirmativna podoba premaganega lovren-
cijskega kuščarja.
Narativa v Towards the Last Spike je v primerjavi s pesnitvijo Brébe-
uf in njegovi sobratje manj enotna; izpostavljene so tri glavne osebe, ki so
utelešenje bodisi fizičnega boja z naravo – inženir Van Horne – bodisi
nasprotja med prepričanjem o nacionalni enotnosti in dvoma o njej – v
parlamentarnem boju premiera Johna A. Macdonalda s poslancem Bla-
kom. Tudi kronološko nizanje odsekov je vsaj na prvi pogled bolj razdro-
bljeno. Zato drži, da je zgodbo skoraj nemogoče zaznati kot narativo, če
bralec ni Kanadčan ali precej dobro ne pozna kanadske zgodovine.88 Pe-
snitev torej računa na ustrezno bralčevo spoznavno zadržanje, ki jo šele
vkalupi v smiselno celoto, in obenem služi kot temelj za nacionalno in-
terpelacijo.89 Obenem je tudi tukaj Prattova odvisnost od historičnih vi-
rov precejšnja, na podoben način kot v pesnitvi Brébeuf in njegovi sobra-
tje pa so tudi tukaj precizno in razmeroma nezaznavno vtkani v besedi-
lo – Pratt uporabi celó nekatere opise narave, ki so bolj ali manj identič-
ni tistim iz njegovih virov.90 V takšni strukturi pesnitve je zato še manj
prostora za ironijo in ambivalenco. Nekaj primerov obojega je sicer mo-
goče najti, a so takšni samo na površini; tu mislim zlasti na konec pesni-
tve, kjer se simbolno zabijanje zadnjega žeblja (konice), ki naj zaznamu-
je konec gradnje, ponesreči in ga je treba zabijati v drugo. Kljub opozori-
88 Beattie, Pratt, 748 isl.; Tschachler, The Cost of Story, 101–102.
89 Ob tem je na mestu tudi pripomba, da je razlog za manjšo razvidnost narative Prattova večja eksper-
imentalnost v formi – kakor tudi, da je gradnjo transkontinentalne železnice kot nacionalni mit v ve-
liki meri ustvaril šele Pratt. Prim. Tschachler, The Cost of Story; McKinnon Pfaff, Pratt’s Treatment, 49.
90 McKinnon Pfaff, Pratt’s Treatment.
