Page 182 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 182
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
Prattovo težnjo k strogo dokumentirani podlagi pesnitve sta opazila že
Beattie in Frye,59 več kot prepričljivo pa jo je prikazala Agnes Nyland,
ki je s primerjavo odlomkov iz jezuitskih poročil o Brébeufu in Pratto-
ve obdelave opozorila, kako izjemno natančno, malodane dobesedno je
Pratt sledil svojim virom – zlasti jezuitskim Rélations ter deloma histori-
ografskemu zarisu severnoameriškega delovanja jezuitov Francisa Park-
mana; tudi Hunt opozarja na študiozne obiske jezuitskih obredov, teo-
loška posvetovanja in podobno.60 Pratt sam je poudarjal, da je nepoveza-
nost oblike in tematike pesniška šibkost oziroma da je retorična napaka,
če se avtor ne drži dejstev.61 Vendar v Prattovi trditvi ne gre nujno za zgo-
dovinsko dokumentirano resnico; izraz »dejstva« v njegovi izjavi lah-
ko tolmačimo predvsem kot vsesplošni konsenz o zgodovinski ali naci-
onalni narativi.
Tema krščanstva, kulture in jezika. Na tej ravni se stikajo vse do-
slej omenjene značilnosti pesnitve. Pratt v Brébeufu in njegovih sobratih
vzpostavi hierarhično razmerje, na katerega sem bil opozoril ob mitolo-
ških virih kanadske nacionalne narative (W. H. New), med privilegira-
nim racionalnim, monoteističnim krščanstvom (evropskim svetom), ka-
terega civiliziranost uteleša junak francoskega in anglosaksonskega izvo-
ra, in poganskimi primitivnimi Indijanci.
Misijonarji seveda ne dvomijo v kulturno dominacijo Evropejcev in
Prattova narativa jim v tem sledi. Nekateri literarni zgodovinarji meni-
jo, da tudi na tej ravni Pratt ironično odslikava prepad in hkrati enako-
sti med dvema vrednostnima in kulturnima sistemoma, ki naj bi se zrca-
lila v dobrohotni, iz poznavanja njihove kulture izhajajoči obravnavi In-
dijancev. Takšno obravnavo vidijo predvsem v »poslednjem srečanju«
kultur ob prizoru Brébeufovega mučenja,62 ki namesto vprašanja vere
postane vprašanje zdržljivosti.63 Redekopova ravno ob vprašanju smrti
opozarja na dve narativi, »indijansko« in »evropsko«, na kulturni raz-
korak, ko vsaka od zgodb na svoj način razume Brébeufa kot ritualno žr-
tev: medtem ko jo Indijanci tolmačijo v »primitivni« dobesednosti in
trgajo iz telesa srce, mesárijo mišice itn., da bi skupaj z njimi dobesedno
iztrgali ven fizično moč žrtve, jo krščanski pogled izrazi v figurativnem
jeziku, kot vprašanje psihološke zdržljivosti v imenu vere. A celo ta razli-
59 Beattie, Pratt; Frye, The Bush.
60 Nyland, Pratt and History, 107–110; Hunt, E. J. Pratt’s Brébeuf.
61 Pratt v: Warkentin, The aesthetics, 19.
62 Pratt, Complete poems 2, 106–108, v. 2023–2072.
63 Sharman, Illusion and an Atonement; Buitenhuis, E. J. Pratt; Redekop, Authority and the Margins, 53, 55.
Prattovo težnjo k strogo dokumentirani podlagi pesnitve sta opazila že
Beattie in Frye,59 več kot prepričljivo pa jo je prikazala Agnes Nyland,
ki je s primerjavo odlomkov iz jezuitskih poročil o Brébeufu in Pratto-
ve obdelave opozorila, kako izjemno natančno, malodane dobesedno je
Pratt sledil svojim virom – zlasti jezuitskim Rélations ter deloma histori-
ografskemu zarisu severnoameriškega delovanja jezuitov Francisa Park-
mana; tudi Hunt opozarja na študiozne obiske jezuitskih obredov, teo-
loška posvetovanja in podobno.60 Pratt sam je poudarjal, da je nepoveza-
nost oblike in tematike pesniška šibkost oziroma da je retorična napaka,
če se avtor ne drži dejstev.61 Vendar v Prattovi trditvi ne gre nujno za zgo-
dovinsko dokumentirano resnico; izraz »dejstva« v njegovi izjavi lah-
ko tolmačimo predvsem kot vsesplošni konsenz o zgodovinski ali naci-
onalni narativi.
Tema krščanstva, kulture in jezika. Na tej ravni se stikajo vse do-
slej omenjene značilnosti pesnitve. Pratt v Brébeufu in njegovih sobratih
vzpostavi hierarhično razmerje, na katerega sem bil opozoril ob mitolo-
ških virih kanadske nacionalne narative (W. H. New), med privilegira-
nim racionalnim, monoteističnim krščanstvom (evropskim svetom), ka-
terega civiliziranost uteleša junak francoskega in anglosaksonskega izvo-
ra, in poganskimi primitivnimi Indijanci.
Misijonarji seveda ne dvomijo v kulturno dominacijo Evropejcev in
Prattova narativa jim v tem sledi. Nekateri literarni zgodovinarji meni-
jo, da tudi na tej ravni Pratt ironično odslikava prepad in hkrati enako-
sti med dvema vrednostnima in kulturnima sistemoma, ki naj bi se zrca-
lila v dobrohotni, iz poznavanja njihove kulture izhajajoči obravnavi In-
dijancev. Takšno obravnavo vidijo predvsem v »poslednjem srečanju«
kultur ob prizoru Brébeufovega mučenja,62 ki namesto vprašanja vere
postane vprašanje zdržljivosti.63 Redekopova ravno ob vprašanju smrti
opozarja na dve narativi, »indijansko« in »evropsko«, na kulturni raz-
korak, ko vsaka od zgodb na svoj način razume Brébeufa kot ritualno žr-
tev: medtem ko jo Indijanci tolmačijo v »primitivni« dobesednosti in
trgajo iz telesa srce, mesárijo mišice itn., da bi skupaj z njimi dobesedno
iztrgali ven fizično moč žrtve, jo krščanski pogled izrazi v figurativnem
jeziku, kot vprašanje psihološke zdržljivosti v imenu vere. A celo ta razli-
59 Beattie, Pratt; Frye, The Bush.
60 Nyland, Pratt and History, 107–110; Hunt, E. J. Pratt’s Brébeuf.
61 Pratt v: Warkentin, The aesthetics, 19.
62 Pratt, Complete poems 2, 106–108, v. 2023–2072.
63 Sharman, Illusion and an Atonement; Buitenhuis, E. J. Pratt; Redekop, Authority and the Margins, 53, 55.
