Page 178 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 178
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
s študijami, ki poudarjajo, da je Pratt v njej uporabil vsezajemajoč pogled:
hkrati ironijo in potrjevanje jezuitskih dosežkov.45
Že Frye je ugotavljal, da Pratt ponavadi »sprejme vrednote družbe,
ne da bi preveč spodbujal njihovo prevpraševanje«,46 kar je navkljub ne-
katerim sodobnejšim opozorilom o dvoumnostih, ironiji in aporetično-
sti pesnitve dokaj točna ugotovitev, zato razlike v navedenih mnenjih o
Brébeufu in njegovih sobratih zadevajo predvsem stopnjo Prattove apolo-
gije in možnost religiozne interpelacije v pesnitvi. Pri tem Peter Buiten-
huis o Huntovi nekritični obravnavi upravičeno ugotavlja, da »v vne-
mi, da bi pesnitev videl kot katoliški ep, pozablja, da je to v prvi vrsti ka-
nadski ep«.47 Torišče Prattove pesnitve je prav razmerje med obema vr-
stama interpelacije, zato je bistveno vprašanje, ali se ti dve interpelaciji
podpirata ali križata. Položaj, ki je tako nastal, močno spominja na po-
dobne dvoumnosti v Prešernovem Krstu pri Savici, kjer se zgodovinski
pomen pesnitve prav tako meša z vprašanjem katolištva in pokristjanje-
vanja, le da nasprotje med Uvodom h Krstu in samim Krstom te dvojno-
sti močneje izpostavi, zato ne čudijo še bolj nasprotujoče si interpreta-
cije tega vprašanja pri Prešernu. V primeru Brébeufa ne smemo poza-
biti, da gre v pesnitvi za prenos francoske katoliške teme v protestant-
sko imaginacijo; s tega vidika je na tematski ravni izpostavljen kanad-
ski dvokulturni nacionalni temelj, kar kaže, kako tvegano je omejevanje
pesnitve na krščansko ideološko interpelacijo. Toda že iz Prattovega ko-
mentarja, da je dejavnost jezuitskih misijonov »veliko dejanje nacional-
ne drame«,48 je očitno, da se kljub nekaterim razhajanjem ti dve interpe-
laciji zlasti podpirata.
Redekopova, tako kot Frank Davey, Pratta razume kot pesnika, av-
toriteto, ki je odgovorna za zgodovino svoje kulture in je zato prisiljna
ohranjati vsaj videz nezmotljivosti.49 Eden od postopkov, ki jih pri tem
uporablja, je osamitev trenutka, ko se zgodovinske silnice in sedanjost,
tj. aktualna interpretacija, stakneta v specifičnem, odločilnem položa-
ju posameznika, ki se razširja v celotno skupnost, postane celo osrednji
dogodek celotne nacije – tako denimo v pesnitvi Towards the Last Spi-
ke.50 Z Brébeufom, kot meni Francesco Pontuale, skuša Pratt ustvariti ep-
45 Buitenhuis, E. J. Pratt; Redekop, Authority and the Margins.
46 Frye v: Collins, E. J. Pratt, 100.
47 Buitenhuis, E. J. Pratt and his work, 143.
48 Pratt v: Francesco Pontuale, Brébeuf: Christian Ideology and Contradiction, Rivista di Studi Cana-
desi/Canadian Studies Review 5 (1992), 64.
49 Redekop, Authority and the Margins, 48.
50 To Prattovo strategijo zaznava več literarnih zgodovinarjev, prim. tudi Warkentin, The aesthetics, 19–
20; Agnes C. Nyland, Pratt and History, v: The E. J. Pratt Symposium, ur. Glenn Clever (Ottawa: Uni-
s študijami, ki poudarjajo, da je Pratt v njej uporabil vsezajemajoč pogled:
hkrati ironijo in potrjevanje jezuitskih dosežkov.45
Že Frye je ugotavljal, da Pratt ponavadi »sprejme vrednote družbe,
ne da bi preveč spodbujal njihovo prevpraševanje«,46 kar je navkljub ne-
katerim sodobnejšim opozorilom o dvoumnostih, ironiji in aporetično-
sti pesnitve dokaj točna ugotovitev, zato razlike v navedenih mnenjih o
Brébeufu in njegovih sobratih zadevajo predvsem stopnjo Prattove apolo-
gije in možnost religiozne interpelacije v pesnitvi. Pri tem Peter Buiten-
huis o Huntovi nekritični obravnavi upravičeno ugotavlja, da »v vne-
mi, da bi pesnitev videl kot katoliški ep, pozablja, da je to v prvi vrsti ka-
nadski ep«.47 Torišče Prattove pesnitve je prav razmerje med obema vr-
stama interpelacije, zato je bistveno vprašanje, ali se ti dve interpelaciji
podpirata ali križata. Položaj, ki je tako nastal, močno spominja na po-
dobne dvoumnosti v Prešernovem Krstu pri Savici, kjer se zgodovinski
pomen pesnitve prav tako meša z vprašanjem katolištva in pokristjanje-
vanja, le da nasprotje med Uvodom h Krstu in samim Krstom te dvojno-
sti močneje izpostavi, zato ne čudijo še bolj nasprotujoče si interpreta-
cije tega vprašanja pri Prešernu. V primeru Brébeufa ne smemo poza-
biti, da gre v pesnitvi za prenos francoske katoliške teme v protestant-
sko imaginacijo; s tega vidika je na tematski ravni izpostavljen kanad-
ski dvokulturni nacionalni temelj, kar kaže, kako tvegano je omejevanje
pesnitve na krščansko ideološko interpelacijo. Toda že iz Prattovega ko-
mentarja, da je dejavnost jezuitskih misijonov »veliko dejanje nacional-
ne drame«,48 je očitno, da se kljub nekaterim razhajanjem ti dve interpe-
laciji zlasti podpirata.
Redekopova, tako kot Frank Davey, Pratta razume kot pesnika, av-
toriteto, ki je odgovorna za zgodovino svoje kulture in je zato prisiljna
ohranjati vsaj videz nezmotljivosti.49 Eden od postopkov, ki jih pri tem
uporablja, je osamitev trenutka, ko se zgodovinske silnice in sedanjost,
tj. aktualna interpretacija, stakneta v specifičnem, odločilnem položa-
ju posameznika, ki se razširja v celotno skupnost, postane celo osrednji
dogodek celotne nacije – tako denimo v pesnitvi Towards the Last Spi-
ke.50 Z Brébeufom, kot meni Francesco Pontuale, skuša Pratt ustvariti ep-
45 Buitenhuis, E. J. Pratt; Redekop, Authority and the Margins.
46 Frye v: Collins, E. J. Pratt, 100.
47 Buitenhuis, E. J. Pratt and his work, 143.
48 Pratt v: Francesco Pontuale, Brébeuf: Christian Ideology and Contradiction, Rivista di Studi Cana-
desi/Canadian Studies Review 5 (1992), 64.
49 Redekop, Authority and the Margins, 48.
50 To Prattovo strategijo zaznava več literarnih zgodovinarjev, prim. tudi Warkentin, The aesthetics, 19–
20; Agnes C. Nyland, Pratt and History, v: The E. J. Pratt Symposium, ur. Glenn Clever (Ottawa: Uni-
