Page 180 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 180
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
če razumeti tudi še ne dokončno vzpostavljen sistem – v našem primeru
– nacionalnih vrednot. Trditev Petra Zime, da sta nasprotje dogmatične
narative ironija in ambivalenca,54 je skladna z mojimi ugotovitvami, da
so temelj fikcijskosti dialoškost, napetost in nasprotnosti, zato je vpraša-
nje, ali sta Prattova narativa in gledišče v Brébeufu ironična ali afirma-
tivna, temeljnega pomena. Po mnenju Johnsona Pratt v Brébeufu ustva-
ri občutek neizbežnosti, kakršnega v njegovih prejšnjih pesnitvah – na
primer v Titanicu – ne poznamo.55 Tschachler prav tako zatrjuje, da si je
Pratt za Brébeufa svobodno priredil konvencije visoke epike in junaške-
ga iskanja, ter zanika prisotnost ironije, Brébeufa pa razume kot epske-
ga junaka; podobno menijo Nylandova, Pontuale, Clever idr.56 Redeko-
pova sicer opozarja, da to povsem ne drži, ker je Pratt subvertiral zvrsti
epske pesnitve in romance, vendar priznava, da je zlasti s koncem ustva-
ril v prvi vrsti avtoritativno narativo, ki v veliki meri onemogoča dvom v
enovit smisel pesnitve.57 Dodati je možno, da je takšna, ideološka nara-
tiva v pesnitvi zgrajena tako, da se bo morebitnega nelagodja ob njej ali
celo aporetičnosti lahko zavedel samo bralec, ki ga uporabljene spoznav-
ne prvine ne bodo interpelirale, prav tu pa najznačilneje vidimo, da glav-
ni apel Prattovega Brébeufa ni krščanski, ampak narodni, saj je sprejetje
ideološkega poziva v pesnitvi pogojeno narodno-kulturno.
»Realizem« narative. Pontuale s tem izrazom poimenuje dejstvo,
da Pratt opisuje ljudi, ki so dejansko živeli, se sklicuje na znane in aktu-
alne zgodovinske dogodke, da pesnitev s formalno členitvijo zvesto sle-
di delitvi prvotnega vira, jezuitskih dnevnikov, t. i. Rélations itn. Našte-
te značilnosti so v skladu z dejstvom, ki ga ugotavlja Lee Briscoe Thomp-
son, da je za kanadsko zgodovinsko poezijo značilna »linearna narativa,
strogo v skladu s tradicionalnimi viri, ki se izogiba umetniškemu pona-
rejanju zgodovinskega konsenza o poteku stvari«.58 S tem Thompsono-
va nehote pokaže na povezavo med takšnim navideznim realizmom na-
rative in ideološkim pozivom. Redekopova namreč upravičeno izposta-
vlja, da pesnitev Brébeuf in njegovi sobratje spada med tiste dokumen-
tarne pesmi, kjer so izvirni dokumenti najpogosteje namenoma vstavlje-
54 Tschachler, The Cost of Story, 93–96.
55 Johnson, Brébeuf, 144, 147.
56 Tschachler, The Cost of Story, 99; Nyland, Pratt and History; Pontuale, Brébeuf; Glenn Clever, Pratt as
War Poet, v: The E. J. Pratt Symposium, ur. Glenn Clever (Ottawa: University of Ottawa Press, 1977),
91–103.
57 Redekop, Authority and the Margins, 52, 56 isl.
58 Thompson, Lands Without Ghosts, 166.
če razumeti tudi še ne dokončno vzpostavljen sistem – v našem primeru
– nacionalnih vrednot. Trditev Petra Zime, da sta nasprotje dogmatične
narative ironija in ambivalenca,54 je skladna z mojimi ugotovitvami, da
so temelj fikcijskosti dialoškost, napetost in nasprotnosti, zato je vpraša-
nje, ali sta Prattova narativa in gledišče v Brébeufu ironična ali afirma-
tivna, temeljnega pomena. Po mnenju Johnsona Pratt v Brébeufu ustva-
ri občutek neizbežnosti, kakršnega v njegovih prejšnjih pesnitvah – na
primer v Titanicu – ne poznamo.55 Tschachler prav tako zatrjuje, da si je
Pratt za Brébeufa svobodno priredil konvencije visoke epike in junaške-
ga iskanja, ter zanika prisotnost ironije, Brébeufa pa razume kot epske-
ga junaka; podobno menijo Nylandova, Pontuale, Clever idr.56 Redeko-
pova sicer opozarja, da to povsem ne drži, ker je Pratt subvertiral zvrsti
epske pesnitve in romance, vendar priznava, da je zlasti s koncem ustva-
ril v prvi vrsti avtoritativno narativo, ki v veliki meri onemogoča dvom v
enovit smisel pesnitve.57 Dodati je možno, da je takšna, ideološka nara-
tiva v pesnitvi zgrajena tako, da se bo morebitnega nelagodja ob njej ali
celo aporetičnosti lahko zavedel samo bralec, ki ga uporabljene spoznav-
ne prvine ne bodo interpelirale, prav tu pa najznačilneje vidimo, da glav-
ni apel Prattovega Brébeufa ni krščanski, ampak narodni, saj je sprejetje
ideološkega poziva v pesnitvi pogojeno narodno-kulturno.
»Realizem« narative. Pontuale s tem izrazom poimenuje dejstvo,
da Pratt opisuje ljudi, ki so dejansko živeli, se sklicuje na znane in aktu-
alne zgodovinske dogodke, da pesnitev s formalno členitvijo zvesto sle-
di delitvi prvotnega vira, jezuitskih dnevnikov, t. i. Rélations itn. Našte-
te značilnosti so v skladu z dejstvom, ki ga ugotavlja Lee Briscoe Thomp-
son, da je za kanadsko zgodovinsko poezijo značilna »linearna narativa,
strogo v skladu s tradicionalnimi viri, ki se izogiba umetniškemu pona-
rejanju zgodovinskega konsenza o poteku stvari«.58 S tem Thompsono-
va nehote pokaže na povezavo med takšnim navideznim realizmom na-
rative in ideološkim pozivom. Redekopova namreč upravičeno izposta-
vlja, da pesnitev Brébeuf in njegovi sobratje spada med tiste dokumen-
tarne pesmi, kjer so izvirni dokumenti najpogosteje namenoma vstavlje-
54 Tschachler, The Cost of Story, 93–96.
55 Johnson, Brébeuf, 144, 147.
56 Tschachler, The Cost of Story, 99; Nyland, Pratt and History; Pontuale, Brébeuf; Glenn Clever, Pratt as
War Poet, v: The E. J. Pratt Symposium, ur. Glenn Clever (Ottawa: University of Ottawa Press, 1977),
91–103.
57 Redekop, Authority and the Margins, 52, 56 isl.
58 Thompson, Lands Without Ghosts, 166.
