Page 172 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 172
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
nih virih subvertira strukturo romance kot edine daljše pesniške zvrsti,
ki je dovzetnejša za liričnost. Dolžina pesmi namesto tega služi kot spod-
buda za ponovno obravnavo razmerja med dejanskimi, iz interteksta pri-
vzetimi detajli in vzorci v pesnitvi dane interpretacije. Odnos do izvor-
nih dejstev pa je odvisen od tega, ali so izvirna dejstva v pesnitvi predsta-
vljena bolj vsiljivo, kar bi omogočalo večjo bralčevo distanco do pesmi,
ali manj vsiljivo, kar bi sprožalo večje zlitje s pesemskim subjektom ozi-
roma z ideološkim apelom.26
T. i. »long poem« je bila za angleško kanadsko poezijo značilna vse
od njenih začetkov v drugi polovici 18. stoletja, vendar je po svojem ze-
nitu pri nekaterih modernističnih pesnikih, zlasti po šestdesetih letih
20. stoletja, kot zvrst tudi sama subvertirana, ker po večini ni več narativ-
na. Postmodernistična diskontinuiteta vse od sedemdesetih let naprej raz-
bije prej značilno sklenjeno, »spoznavno« identifikacijo spodbujajočo na-
racijo, tako da pesmi postanejo niz okruškov, ki jih v celoto drži le še pred-
videna pastišna forma, kot pri Zbranih delih Billyja Kidda (1970) Michae-
la Ondaatjeja in pri nizu Kate, These Flowers (1977), kjer D.G. Jones ustva-
ri imaginativni pastiš izvenzakonskega ljubezenskega razmerja Archibalda
Lampmana – ali pa jo v celoto združuje osnovna metaforična grebenica,
denimo, prodajni katalog semen v Seed Catalogue (1977) Roberta Kroet-
scha. Sekvenčnost, pastiš in diskontinuiteta so značilni tudi za pesem Joh-
na Newlova Ponos, o kateri bom podrobneje spregovoril kasneje.27
Kanadske pesnitve: uvodni akordi
K pregledu kanadske dolge pesnitve in njenega narativnega potenci-
ala ne bom pristopil kronološko, ampak tematsko. Vseeno moram na za-
četku pojasniti razloge za nekatere posebnosti svojega izbora, predvsem
za izpustitev najzgodnejših predstavnic te zvrsti. Že prva zapisana angle-
ška kanadska poezija je niz t. i. »long poem«. Med primeri, ki zajema-
jo dela, kot so pesnitve The St. Lawrence and the Saguenay (1856) Char-
lesa Sangsterja, Acadia (pribl. 1832–1834) Josepha Howa, The Emigrant
Standisha O’Gradyja (1841), The U. E.: A Tale of Upper Canada (1859)
Williama Kirbyja, pa tudi pesnitvi Abram’s Plains: A Poem (1789) Tho-
26 O odnosu dokumentarne pesmi do svojih virov prim. Redekop, Authority and the Margins, 48.
27 Za obravnave vseh navedenih pesmi in njihovih značilnosti prim. Ann Munton, The Structural Ho-
rizons of Prairie Poetics: The Long Poem, Eli Mandel, Andrew Suknaski, and Robert Kroetsch,
Dalhousie Review 63, št. 1 (1983), 69–97; Laurie Ricou, Prairie Poetry and Metaphors of Plain/s Space,
Great Plains Quarterly 3, št. 2 (1983), 109–119; Archer, The Story.
nih virih subvertira strukturo romance kot edine daljše pesniške zvrsti,
ki je dovzetnejša za liričnost. Dolžina pesmi namesto tega služi kot spod-
buda za ponovno obravnavo razmerja med dejanskimi, iz interteksta pri-
vzetimi detajli in vzorci v pesnitvi dane interpretacije. Odnos do izvor-
nih dejstev pa je odvisen od tega, ali so izvirna dejstva v pesnitvi predsta-
vljena bolj vsiljivo, kar bi omogočalo večjo bralčevo distanco do pesmi,
ali manj vsiljivo, kar bi sprožalo večje zlitje s pesemskim subjektom ozi-
roma z ideološkim apelom.26
T. i. »long poem« je bila za angleško kanadsko poezijo značilna vse
od njenih začetkov v drugi polovici 18. stoletja, vendar je po svojem ze-
nitu pri nekaterih modernističnih pesnikih, zlasti po šestdesetih letih
20. stoletja, kot zvrst tudi sama subvertirana, ker po večini ni več narativ-
na. Postmodernistična diskontinuiteta vse od sedemdesetih let naprej raz-
bije prej značilno sklenjeno, »spoznavno« identifikacijo spodbujajočo na-
racijo, tako da pesmi postanejo niz okruškov, ki jih v celoto drži le še pred-
videna pastišna forma, kot pri Zbranih delih Billyja Kidda (1970) Michae-
la Ondaatjeja in pri nizu Kate, These Flowers (1977), kjer D.G. Jones ustva-
ri imaginativni pastiš izvenzakonskega ljubezenskega razmerja Archibalda
Lampmana – ali pa jo v celoto združuje osnovna metaforična grebenica,
denimo, prodajni katalog semen v Seed Catalogue (1977) Roberta Kroet-
scha. Sekvenčnost, pastiš in diskontinuiteta so značilni tudi za pesem Joh-
na Newlova Ponos, o kateri bom podrobneje spregovoril kasneje.27
Kanadske pesnitve: uvodni akordi
K pregledu kanadske dolge pesnitve in njenega narativnega potenci-
ala ne bom pristopil kronološko, ampak tematsko. Vseeno moram na za-
četku pojasniti razloge za nekatere posebnosti svojega izbora, predvsem
za izpustitev najzgodnejših predstavnic te zvrsti. Že prva zapisana angle-
ška kanadska poezija je niz t. i. »long poem«. Med primeri, ki zajema-
jo dela, kot so pesnitve The St. Lawrence and the Saguenay (1856) Char-
lesa Sangsterja, Acadia (pribl. 1832–1834) Josepha Howa, The Emigrant
Standisha O’Gradyja (1841), The U. E.: A Tale of Upper Canada (1859)
Williama Kirbyja, pa tudi pesnitvi Abram’s Plains: A Poem (1789) Tho-
26 O odnosu dokumentarne pesmi do svojih virov prim. Redekop, Authority and the Margins, 48.
27 Za obravnave vseh navedenih pesmi in njihovih značilnosti prim. Ann Munton, The Structural Ho-
rizons of Prairie Poetics: The Long Poem, Eli Mandel, Andrew Suknaski, and Robert Kroetsch,
Dalhousie Review 63, št. 1 (1983), 69–97; Laurie Ricou, Prairie Poetry and Metaphors of Plain/s Space,
Great Plains Quarterly 3, št. 2 (1983), 109–119; Archer, The Story.
