Page 167 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 167
Kanadska imaginacija – analiza poezije
»drugo-drugega« v najprvobitnejši obliki.6 Divjina kot absolutna nepri-
svojljivost drugega je zanj najpristnejša eksistencialna izkušnja – in kot
takšno naj bi jo vzpostavila kanadska narativa, čeprav jo v procesu na-
rativizacije v resnici že fiksira in si jo prisvoji. Divjina s tem ne postane
samo divjina narave, ampak vsakršno izkustvo drugega, pri tem pa mito-
loška struktura, ki to eksistencialno izkustvo ubeseduje, lahko navzven
in v različnih časovnih obdobjih dobiva različne narativne oblike ravno
v izražanju odnosa do drugega.
Odnos do prosotora je ena osrednjih narativnih oblik mita zato, ker
kanadska družba po mnenju Williama H. Newa sloni na treh kulturnih
in mitoloških stebrih, ki svojo stično točko dobivajo v pojmovanju nara-
ve oziroma v odnosu do nje.7 To so indijanska, inuitska in evropska mi-
tologija, h kateri prišteva tako judovsko-krščansko kulturo kot tudi kul-
turo Keltov in Norsev, kulturo renesanse in seveda (starih) Grkov. Po-
doba zemlje, dežele in njenih prebivalcev kot sečišče mitološke struktu-
re določa odnos do drugačnosti, ki se rojeva iz konfliktne relacije evrop-
ske kulture do drugačnosti pokrajine in staroselskega prebivalstva in ki
ga neobhodno določa paradigma evropske nadmoči nad neznanim sve-
tom, ne glede na to, ali je odnos do neznanega pojmovan idealizirano
(kot vrnitev k nedolžni, plemeniti naturi) ali negativno, kot divjina, na-
seljena z barbari in demoni. Podoba himere, kot degradacijska podoba
hierarhično nižjega, je prenesena tako na divjino prostora, ki je nedo-
bičkonosen, trd, primerjan s pošastmi, kot na staroselce. Konfrontacija,
ki otežuje uspešno kulturno identifikacijo, je v tem sistemu konfrontacija
dveh vrednostnih sistemov: krščansko-grškega prepričanja, da je svet člove-
ku v uporabi, in sistema sobivanja človeka in narave. Od načina reševanja te
strukturne konfrontacije je bila, med drugim, odvisna sprememba v kanad-
ski identifikaciji, pri čemer sta prilagajanje sistemov nenehno ovirala nave-
zanost na matično deželo in pritok novih priseljencev različnih ras z lastni-
mi civilizacijskimi in kulturnimi vrednotami.
Zato se v reprezentaciji Indijancev v kanadski literaturi morebiti
najznačilneje kažejo premiki ne le mitološke konfrontacije med belci in
staroselci, ampak premiki v identifikaciji nasploh. Hiter pregled pokaže,
da je bil odnos belcev do staroselcev kljub navidez mehkejši politiki do
staroselcev od tiste, ki je bila značilna za Združene države, vselej odnos
superiorne evropske tradicije do civilizacijsko manjvrednih kultur. Za
6 Don McKay, Baler Twine: Thoughts on Ravens, Home, and Nature Poetry, Text.Serial.Journal,
Studies in Canadian Literature, 1. januar 1993, http://journals.hil.unb.ca/index.php/SCL/article/
viewArticle/8179/9236.
7 New, A History of Canadian, 3–23.
»drugo-drugega« v najprvobitnejši obliki.6 Divjina kot absolutna nepri-
svojljivost drugega je zanj najpristnejša eksistencialna izkušnja – in kot
takšno naj bi jo vzpostavila kanadska narativa, čeprav jo v procesu na-
rativizacije v resnici že fiksira in si jo prisvoji. Divjina s tem ne postane
samo divjina narave, ampak vsakršno izkustvo drugega, pri tem pa mito-
loška struktura, ki to eksistencialno izkustvo ubeseduje, lahko navzven
in v različnih časovnih obdobjih dobiva različne narativne oblike ravno
v izražanju odnosa do drugega.
Odnos do prosotora je ena osrednjih narativnih oblik mita zato, ker
kanadska družba po mnenju Williama H. Newa sloni na treh kulturnih
in mitoloških stebrih, ki svojo stično točko dobivajo v pojmovanju nara-
ve oziroma v odnosu do nje.7 To so indijanska, inuitska in evropska mi-
tologija, h kateri prišteva tako judovsko-krščansko kulturo kot tudi kul-
turo Keltov in Norsev, kulturo renesanse in seveda (starih) Grkov. Po-
doba zemlje, dežele in njenih prebivalcev kot sečišče mitološke struktu-
re določa odnos do drugačnosti, ki se rojeva iz konfliktne relacije evrop-
ske kulture do drugačnosti pokrajine in staroselskega prebivalstva in ki
ga neobhodno določa paradigma evropske nadmoči nad neznanim sve-
tom, ne glede na to, ali je odnos do neznanega pojmovan idealizirano
(kot vrnitev k nedolžni, plemeniti naturi) ali negativno, kot divjina, na-
seljena z barbari in demoni. Podoba himere, kot degradacijska podoba
hierarhično nižjega, je prenesena tako na divjino prostora, ki je nedo-
bičkonosen, trd, primerjan s pošastmi, kot na staroselce. Konfrontacija,
ki otežuje uspešno kulturno identifikacijo, je v tem sistemu konfrontacija
dveh vrednostnih sistemov: krščansko-grškega prepričanja, da je svet člove-
ku v uporabi, in sistema sobivanja človeka in narave. Od načina reševanja te
strukturne konfrontacije je bila, med drugim, odvisna sprememba v kanad-
ski identifikaciji, pri čemer sta prilagajanje sistemov nenehno ovirala nave-
zanost na matično deželo in pritok novih priseljencev različnih ras z lastni-
mi civilizacijskimi in kulturnimi vrednotami.
Zato se v reprezentaciji Indijancev v kanadski literaturi morebiti
najznačilneje kažejo premiki ne le mitološke konfrontacije med belci in
staroselci, ampak premiki v identifikaciji nasploh. Hiter pregled pokaže,
da je bil odnos belcev do staroselcev kljub navidez mehkejši politiki do
staroselcev od tiste, ki je bila značilna za Združene države, vselej odnos
superiorne evropske tradicije do civilizacijsko manjvrednih kultur. Za
6 Don McKay, Baler Twine: Thoughts on Ravens, Home, and Nature Poetry, Text.Serial.Journal,
Studies in Canadian Literature, 1. januar 1993, http://journals.hil.unb.ca/index.php/SCL/article/
viewArticle/8179/9236.
7 New, A History of Canadian, 3–23.
