Page 170 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 170
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
dar se kanadska identifikacija v literarnih tvorbah v času etnične renesanse
in večkulturnosti že nekaj časa vpisuje v novo dinamiko izrekanja. Večini
kanadske umetnosti lahko skupaj z Davidom Stouckom očitamo poenosta-
vitev imaginativnega odziva, izogibanje dramatičnosti, konfliktnosti, dvo-
umnostim in sploh vsem afektivnim prvinam.14 Pomanjkanje vseh našte-
tih fikcijskih elementov so teoretiki in zgodovinarji različno tolmačili. Že
Frye je to »čudno shizofrenijo« pripisal literarnim stereotipom, ki se vsi-
lijo med imaginacijo in njeno izražanje, kar naj bi po njegovem mnenju še
zlasti veljalo za patriotsko poezijo in poezijo, ki obravnava tipične kanadske
teme, kjer sta pogosteje kot dejanski imaginativni odziv zaznavna »zagnani
optimizem in umetna retorika«.15 Druga možnost literarnega ubesedova-
nja je – kot implicira Dennis Lee – tista, kjer jezik ni le površinsko sredstvo
poimenovanja zunanjosti in navidezne avtentičnosti, marveč te avtentično-
sti preprosto ne skuša (več neposredno) izreči.16 Hallvard Dahlie premeno
opiše kot premik »kanadskosti« z ravni vsebine na raven sloga, njegov opis
pa je paralelen Fryevi že leta 1965 izrečeni trditvi, da zrela literatura svo-
je mitološke zgodbe in koncepte premakne na raven metaforične struktu-
re. Dahlie omenjeni premik časovno umešča v šestdeseta leta 20. stoletja.17
Razvoj kanadske poezije je potemtakem mogoče razumeti kot na-
predujoč proces, v katerem pa je mogoče razločiti vsaj dve vidnejši di-
skontinuiteti oziroma dve vidnejši premeni v literarnem diskurzu: za-
četek ustvarjanja in dokončno stvaritev nove tradicije, ki v grobem – z
nekaj zamude – sovpada tudi z dokončno zavrnitvijo stare, britansko
usmerjene kontinuitete.
Kanadska pesnitev (»long poem«)
Posamične stopnje v razvoju nove identifikacije in hkrati razlike v
njenem ideološkem naslavljanju so najbolj očitne v zvrsti, ki je po mne-
nju večine literarnih zgodovinarjev najznačilnejša oblika angleške ka-
nadske poezije, to je t. i. dolga pesem oziroma pesnitev (»long poem«).18
T. i. »long poem« je primerna oblika za ideološko interpelacijo zato, ker
14 Stouck, Notes on the Canadian, 12.
15 Frye, The Bush, 134; Frye, Haunted by, 29.
16 Lee, Cadence, 45 isl.
17 Hallvard Dahlie, Self-conscious Canadians, Canadian Literature, št. 62 (1974), 16; Frye, Conclusion,
836.
18 Literarnozvrstno bi to obliko težko določili. Včasih, denimo pri Edwinu Johnu Prattu, gre res za
daljše pesnitve, ki ne spadajo v liriko, marveč nedvoumno v epsko literarno vrsto. Drugič, denimo pri
Johnu Newlovu, pa gre zgolj za niz krajših lirskih pesmi, ki so sestavljene v celoto z bolj ali manj jas-
no izraženimi narativnimi elementi, ki pa jih povezuje skupna zgodbena nit ali vsaj osredotočenost
na isto motivno in snovno jedro.
dar se kanadska identifikacija v literarnih tvorbah v času etnične renesanse
in večkulturnosti že nekaj časa vpisuje v novo dinamiko izrekanja. Večini
kanadske umetnosti lahko skupaj z Davidom Stouckom očitamo poenosta-
vitev imaginativnega odziva, izogibanje dramatičnosti, konfliktnosti, dvo-
umnostim in sploh vsem afektivnim prvinam.14 Pomanjkanje vseh našte-
tih fikcijskih elementov so teoretiki in zgodovinarji različno tolmačili. Že
Frye je to »čudno shizofrenijo« pripisal literarnim stereotipom, ki se vsi-
lijo med imaginacijo in njeno izražanje, kar naj bi po njegovem mnenju še
zlasti veljalo za patriotsko poezijo in poezijo, ki obravnava tipične kanadske
teme, kjer sta pogosteje kot dejanski imaginativni odziv zaznavna »zagnani
optimizem in umetna retorika«.15 Druga možnost literarnega ubesedova-
nja je – kot implicira Dennis Lee – tista, kjer jezik ni le površinsko sredstvo
poimenovanja zunanjosti in navidezne avtentičnosti, marveč te avtentično-
sti preprosto ne skuša (več neposredno) izreči.16 Hallvard Dahlie premeno
opiše kot premik »kanadskosti« z ravni vsebine na raven sloga, njegov opis
pa je paralelen Fryevi že leta 1965 izrečeni trditvi, da zrela literatura svo-
je mitološke zgodbe in koncepte premakne na raven metaforične struktu-
re. Dahlie omenjeni premik časovno umešča v šestdeseta leta 20. stoletja.17
Razvoj kanadske poezije je potemtakem mogoče razumeti kot na-
predujoč proces, v katerem pa je mogoče razločiti vsaj dve vidnejši di-
skontinuiteti oziroma dve vidnejši premeni v literarnem diskurzu: za-
četek ustvarjanja in dokončno stvaritev nove tradicije, ki v grobem – z
nekaj zamude – sovpada tudi z dokončno zavrnitvijo stare, britansko
usmerjene kontinuitete.
Kanadska pesnitev (»long poem«)
Posamične stopnje v razvoju nove identifikacije in hkrati razlike v
njenem ideološkem naslavljanju so najbolj očitne v zvrsti, ki je po mne-
nju večine literarnih zgodovinarjev najznačilnejša oblika angleške ka-
nadske poezije, to je t. i. dolga pesem oziroma pesnitev (»long poem«).18
T. i. »long poem« je primerna oblika za ideološko interpelacijo zato, ker
14 Stouck, Notes on the Canadian, 12.
15 Frye, The Bush, 134; Frye, Haunted by, 29.
16 Lee, Cadence, 45 isl.
17 Hallvard Dahlie, Self-conscious Canadians, Canadian Literature, št. 62 (1974), 16; Frye, Conclusion,
836.
18 Literarnozvrstno bi to obliko težko določili. Včasih, denimo pri Edwinu Johnu Prattu, gre res za
daljše pesnitve, ki ne spadajo v liriko, marveč nedvoumno v epsko literarno vrsto. Drugič, denimo pri
Johnu Newlovu, pa gre zgolj za niz krajših lirskih pesmi, ki so sestavljene v celoto z bolj ali manj jas-
no izraženimi narativnimi elementi, ki pa jih povezuje skupna zgodbena nit ali vsaj osredotočenost
na isto motivno in snovno jedro.
