Page 166 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 166
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
Sangsterja (1822–1893), Charlesa Maira (1838–1927), Williama Kirbyja
(1817–1906) in Charlesa Heavysaga (1816–1869).4 Djwajeva poudarja,
da je posnemovalnost značilnost kanadskega slovstva in literature vse
do začetka 20. stoletja, kar sovpada z dejstvom, da je bila generacija knji-
ževnikov, ki so med letoma 1920 in 1938 zastavili obširno debato o vredno-
sti tradicije, nacionalnega in mednarodnega, pravzaprav zadnja generacija,
ki je britansko tradicijo še priznavala tudi kot svojo tradicijo.5
Ker kljub zarezi, ki jo je leta 1943 naredila antologija The Book of Ca-
nadian Poetry, tudi kasneje občasno zasledimo sklicevanje na britansko tra-
dicijo in ker je bilo kultiviranje iz Evrope prevzete tradicije vseskozi temelj
kanadskega javnega opredeljevanja, je tako rekoč nemogoče – in nesmisel-
no – najti en sam, odločilni trenutek, ko bi se kanadski pesniki odtrgali od
nekritičnega posnemanja evropskih vplivov. Zato tudi ni možno reči, da v
angleški kanadski literaturi sledimo enovitemu vzniku nove, kanadske kul-
turne identifikacije, temveč vrsti nalagajočih se identifikacijskih mehaniz-
mov, ki so potekali med 18. in 20. stoletjem in katerih del sta bila – kljub
hkratnim dvomom o lastni vrednosti – tudi ideološki apel in specifična (re)
prezentacija narodne identitete.
Spričo posnemovalnosti je bil še toliko močnejši poizkus kanadskega
kritištva ter literarne zgodovine v šestdesetih letih 20. stoletja, da bi takrat
že dodobra relativizirano britansko tradicijo nadomestili s podobo nove na-
cionalne kohezivnosti v literaturi, ubesedene v lastno mitološko izročilo.
Omejevanje mitološke strukture na strah in soočenje s fizičnimi danostmi
narave, ki ga zasledimo v kritištvu Margaret Atwood ter drugih t. i. tema-
tologov, je v veliki meri vulgarizacija Fryjevih splošnejših tez o konstrukciji
družbe in o verbalni strukturi mita. A če »divjino« razumemo v historič-
ni perspektivi, če jo povežemo z mitom o večkulturnosti in jo podložimo s
kasnejšimi fenomenološkimi opredelitvami, jo lahko – tako kot Don Mc-
Kay – uzremo tudi kot zmožnost stvari, da se izognejo prisvojitvi uma: kot
4 Eden zanimivejših tovrstnih člankov je spis D. M. R. Bentleya, v katerem avtor ob pesnitvi The St.
Lawrence and the Saguenay (1856) pesnika Charlesa Sangsterja raziskuje oba pola, vplive, zlasti for-
malne, Miltona, Byrona in Goldsmitha – obenem s posebnostjo kanadske tematike in Sangsterjeve-
ga čustvenega odziva nanjo. Gl. D. R. M. Bentley, Through Endless Landscapes: Notes on Charles
Sangster’s The St. Lawrence and the Saguenay, Essays on Canadian Writing, št. 27 (1983), 1–24. Podob-
no se raziskovalci lotevajo prvega pomembnejšega kanadskega pesnika Oliverja Goldsmitha, ka-
kor tudi večine avtorjev bolj problematične zgodnejše poezije, prim. npr. Thomas B. Vincent, Eigh-
teenth-Century Maritime Verse, Essays on Canadian Writing, št. 31 (1985), 23–34; Neil MacKinnon,
Bitter Verse: Poetry, Verse and Song of the AmericanLoyalists in Nova Scotia, Dalhousie Review 65,
št. 1 (1985), 111–121.
5 Stouck, Notes on the Canadian, 9–10.
Sangsterja (1822–1893), Charlesa Maira (1838–1927), Williama Kirbyja
(1817–1906) in Charlesa Heavysaga (1816–1869).4 Djwajeva poudarja,
da je posnemovalnost značilnost kanadskega slovstva in literature vse
do začetka 20. stoletja, kar sovpada z dejstvom, da je bila generacija knji-
ževnikov, ki so med letoma 1920 in 1938 zastavili obširno debato o vredno-
sti tradicije, nacionalnega in mednarodnega, pravzaprav zadnja generacija,
ki je britansko tradicijo še priznavala tudi kot svojo tradicijo.5
Ker kljub zarezi, ki jo je leta 1943 naredila antologija The Book of Ca-
nadian Poetry, tudi kasneje občasno zasledimo sklicevanje na britansko tra-
dicijo in ker je bilo kultiviranje iz Evrope prevzete tradicije vseskozi temelj
kanadskega javnega opredeljevanja, je tako rekoč nemogoče – in nesmisel-
no – najti en sam, odločilni trenutek, ko bi se kanadski pesniki odtrgali od
nekritičnega posnemanja evropskih vplivov. Zato tudi ni možno reči, da v
angleški kanadski literaturi sledimo enovitemu vzniku nove, kanadske kul-
turne identifikacije, temveč vrsti nalagajočih se identifikacijskih mehaniz-
mov, ki so potekali med 18. in 20. stoletjem in katerih del sta bila – kljub
hkratnim dvomom o lastni vrednosti – tudi ideološki apel in specifična (re)
prezentacija narodne identitete.
Spričo posnemovalnosti je bil še toliko močnejši poizkus kanadskega
kritištva ter literarne zgodovine v šestdesetih letih 20. stoletja, da bi takrat
že dodobra relativizirano britansko tradicijo nadomestili s podobo nove na-
cionalne kohezivnosti v literaturi, ubesedene v lastno mitološko izročilo.
Omejevanje mitološke strukture na strah in soočenje s fizičnimi danostmi
narave, ki ga zasledimo v kritištvu Margaret Atwood ter drugih t. i. tema-
tologov, je v veliki meri vulgarizacija Fryjevih splošnejših tez o konstrukciji
družbe in o verbalni strukturi mita. A če »divjino« razumemo v historič-
ni perspektivi, če jo povežemo z mitom o večkulturnosti in jo podložimo s
kasnejšimi fenomenološkimi opredelitvami, jo lahko – tako kot Don Mc-
Kay – uzremo tudi kot zmožnost stvari, da se izognejo prisvojitvi uma: kot
4 Eden zanimivejših tovrstnih člankov je spis D. M. R. Bentleya, v katerem avtor ob pesnitvi The St.
Lawrence and the Saguenay (1856) pesnika Charlesa Sangsterja raziskuje oba pola, vplive, zlasti for-
malne, Miltona, Byrona in Goldsmitha – obenem s posebnostjo kanadske tematike in Sangsterjeve-
ga čustvenega odziva nanjo. Gl. D. R. M. Bentley, Through Endless Landscapes: Notes on Charles
Sangster’s The St. Lawrence and the Saguenay, Essays on Canadian Writing, št. 27 (1983), 1–24. Podob-
no se raziskovalci lotevajo prvega pomembnejšega kanadskega pesnika Oliverja Goldsmitha, ka-
kor tudi večine avtorjev bolj problematične zgodnejše poezije, prim. npr. Thomas B. Vincent, Eigh-
teenth-Century Maritime Verse, Essays on Canadian Writing, št. 31 (1985), 23–34; Neil MacKinnon,
Bitter Verse: Poetry, Verse and Song of the AmericanLoyalists in Nova Scotia, Dalhousie Review 65,
št. 1 (1985), 111–121.
5 Stouck, Notes on the Canadian, 9–10.
