Page 130 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 130
 Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji

razlikam v omenjenih opozicijah, je značilno, da je za prvi tip konstruk-
cije naroda značilno, da temelji v politično-teritorialni (državni) eno-
tnosti, za drugega pa, da se utemljuje v principu skupnega etničnega in
kulturnega izvora (ki navadno šele mora biti pripoznan v skupni drža-
vi). Drugi tip nacionalizma si zato namesto državnih, upravnih, šolskih
in drugih državnih ustanov – tistih, ki jih kot ideološke aparate države
našteva Althusser in jih po večini povzame Pirjevec7 – za samoutemelje-
vanje naroda razvija vzporedne medije in ustanove, v katerih po opaža-
njih Marka Juvana književnost stopa v zavezništvo z literarno zgodovi-
no, gramatiko, etnologijo in folkloristiko, zgodovinopisjem in seveda z
drugimi umetnostmi.8

Kar zadeva vlogo literature v narodni interpelaciji, jo je možno po-
staviti v okvir razmeroma preproste logike: manj ko obstaja instrumen-
tov, ki privzemajo funkcijo narodnega samoutemeljevanja, močneje bo
v njih prisotna nacionalna interpelacija; in obratno: več, ko je na voljo
mehanizmov za narodno samoutemeljevanje, bolj se bo razpršila inter-
pelacijska moč v posameznem instrumentu. Kljub Juvanovemu opozar-
janju, da književnost ni bila in ni mogla biti edino sredstvo oblikovanja
narodne identitete,9 je mogoče reči, da je med umetnostmi v »privilegi-
ranem« položaju zato, ker je s svojo determiniranostjo v obstoju jezika
– in jezikovne logike – najustreznejši mehanizem simbolne konstrukci-
je in še zlasti mitološke narativizacije.10 Seveda pa bi bilo mogoče na po-
dobno, četudi nemara šibkejšo zmožnosti simbolne in mitološke narati-
vizacije pokazati tudi v drugih umetnostih. Ena od pomembnih naro-
dnointerpelacijskih intervenc v Kanadi je bilo delovanje slikarske sku-
pine The Group of Seven v dvajsetih letih 20. stoletja, ki je bistveno pri-
pomoglo k oblikovanju imaginarija narave,11 pa tudi Benedict Ander-
son, ko govori o t. i. nacionalnih skladateljih (Sibelius, Grieg, Smetana,
Chopin ali Bartok), izraža prepričanje, da je bil notni zapis le eden izmed
vernakulariziranih tiskanih jezikov in skladateljski jezik zato svojstven
nacional(istič)ni diskurz.12

7 Louis Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja
Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 50–61; Pirjevec, Vprašanje o poeziji, 69–70.

8 Marko Juvan, Vezi besedila: študije o slovenski književnosti in medbesedilnosti (Ljubljana: Literarno-
umetniško društvo Literatura, 2000), 12.

9 Juvan, Slovenski kulturni, 7.
10 Tomo Virk, Slovenska nacija in slovenska literatura, Nova revija (1993), 254–55.
11 Gaile McGregor, The Frontier Anthitesis, v: A Passion for Identity: an introduction to Canadian studies,

ur. David Taras in Beverly Rasporich, 2nd ed. (Scarborough Ont.: Nelson Canada, 1993), 281.
12 Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma (Ljubljana: SH – Zavod za

založniško dejavnost, 1998), 88. Gregor Pompe sicer vzpostavlja ambivalentno razmerje med nacio-
   125   126   127   128   129   130   131   132   133   134   135