Page 124 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 124
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
pojem »etničnih literatur« od samega začetka termin z nejasnim po-
menom; toda koncept »etničnosti« ni bil povsem tuj niti tematologom.
Atwoodova v svoji slavni študiji ne zaobide treh temeljnih pojmov ozi-
roma identifikacij in s tem problemov, ki so zaznamovali kasnejšo mul-
tikulturno debato: svoje poglavje namenja frankofonski literaturi, zazna
prisotnost ne anglofonskih etničnih skupnosti, zlasti pa jo zanima vpra-
šanje staroselcev. Kljub vsemu vse tri temeljne pojme obravnava podre-
jeno, v odnosu do kriterija fizičnega prostora, pretežno iz poststruktu-
ralizma izhajajoči literarni zgodovinarji pa so tako njeni študiji Survival
kot njenim večinoma tematološkim naslednicam očitali predvsem, da ta
vprašanja združuje v enoten nacionalni koncept – da je torej njihov cilj
definicija nacionalne enotnosti in ustreznega literarnega koda. Toda pri-
kriti paradoks njihovih očitkov je v tem, da takšne, poenotujoče motiva-
cije ni mogoče izključiti niti pri sodobnejših, iz empirične literarane vede
in iz poststrukturalizma izhajajočih, zlasti postkolonialističnih raziska-
vah, ki v ospredje postavljajo večkulturnost oziroma njena literarna ude-
janjanja. Ob problemih, ki jih sproža vsakdanja praksa večkulturnosti,42
je tudi marsikatero obravnavo večkulturne literature mogoče brati zgolj
kot razširitev pojma »kanadsko« k drugim obstoječim etničnim ali celo
spolskim literaturam43 ali pa k novemu okviru, v katerem bi Kanadčani
kljub svoji raznolikosti ohranili občutek »skupne zgodovine«.44 Pose-
bej to velja, ker je nemajhnemu delu večkulturnih študij mogoče očita-
ti vsaj, da je kljub osredotočanju na postokolonialistične pojme, kot sta
vmesna kultura ali hibridna identiteta, ali prav zaradi njihove preveč te-
oretske aplikacije na literarne tekste, v ozadju ostalo vprašanje, koliko
ni politični projekt večkulturnosti, ki ga je l. 1971 sprožil Pierre Elliott
Trudeau, samo maskiranje bodisi nadvlade obeh dominantnih jezikov-
nih skupin bodisi reševanja zgodovinskih napetosti med njima.
Prepričanje, da gre pri kanadski večkulturnosti nemara le za poiz-
kus, kako ohranjati nekakšno nacionalno enotnost, potrjuje že omenje-
no dejstvo, da je v neproblematizirani podobi kanadske večkulturnosti
– kot teritorialnega koncepta tolerance brez aktivne kulturne komuni-
Lawrence & Wishart, 1990). Na podobno podobno zlivanje pa naletimo tudi v drugih Hallovih de-
lih.
42 V. M. Verhoeven, How Hyphenated Can You Get?: A Critique of Pure Ethnicity, Mosaic 29, št. 3
(1996), 97; Lorna Marie Irvine, Pluralism, Diversity, Heterogeneity: Continuing the Debate, Mosa-
ic 29, št. 3 (1996), 142–143.
43 Irvine, Pluralism, 142–143.
44 Norman Ravvin, Foundational Myths of Multiculturalism and Strategies of Canon Formation,
Mosaic 29, št. 3 (1996), 119.
pojem »etničnih literatur« od samega začetka termin z nejasnim po-
menom; toda koncept »etničnosti« ni bil povsem tuj niti tematologom.
Atwoodova v svoji slavni študiji ne zaobide treh temeljnih pojmov ozi-
roma identifikacij in s tem problemov, ki so zaznamovali kasnejšo mul-
tikulturno debato: svoje poglavje namenja frankofonski literaturi, zazna
prisotnost ne anglofonskih etničnih skupnosti, zlasti pa jo zanima vpra-
šanje staroselcev. Kljub vsemu vse tri temeljne pojme obravnava podre-
jeno, v odnosu do kriterija fizičnega prostora, pretežno iz poststruktu-
ralizma izhajajoči literarni zgodovinarji pa so tako njeni študiji Survival
kot njenim večinoma tematološkim naslednicam očitali predvsem, da ta
vprašanja združuje v enoten nacionalni koncept – da je torej njihov cilj
definicija nacionalne enotnosti in ustreznega literarnega koda. Toda pri-
kriti paradoks njihovih očitkov je v tem, da takšne, poenotujoče motiva-
cije ni mogoče izključiti niti pri sodobnejših, iz empirične literarane vede
in iz poststrukturalizma izhajajočih, zlasti postkolonialističnih raziska-
vah, ki v ospredje postavljajo večkulturnost oziroma njena literarna ude-
janjanja. Ob problemih, ki jih sproža vsakdanja praksa večkulturnosti,42
je tudi marsikatero obravnavo večkulturne literature mogoče brati zgolj
kot razširitev pojma »kanadsko« k drugim obstoječim etničnim ali celo
spolskim literaturam43 ali pa k novemu okviru, v katerem bi Kanadčani
kljub svoji raznolikosti ohranili občutek »skupne zgodovine«.44 Pose-
bej to velja, ker je nemajhnemu delu večkulturnih študij mogoče očita-
ti vsaj, da je kljub osredotočanju na postokolonialistične pojme, kot sta
vmesna kultura ali hibridna identiteta, ali prav zaradi njihove preveč te-
oretske aplikacije na literarne tekste, v ozadju ostalo vprašanje, koliko
ni politični projekt večkulturnosti, ki ga je l. 1971 sprožil Pierre Elliott
Trudeau, samo maskiranje bodisi nadvlade obeh dominantnih jezikov-
nih skupin bodisi reševanja zgodovinskih napetosti med njima.
Prepričanje, da gre pri kanadski večkulturnosti nemara le za poiz-
kus, kako ohranjati nekakšno nacionalno enotnost, potrjuje že omenje-
no dejstvo, da je v neproblematizirani podobi kanadske večkulturnosti
– kot teritorialnega koncepta tolerance brez aktivne kulturne komuni-
Lawrence & Wishart, 1990). Na podobno podobno zlivanje pa naletimo tudi v drugih Hallovih de-
lih.
42 V. M. Verhoeven, How Hyphenated Can You Get?: A Critique of Pure Ethnicity, Mosaic 29, št. 3
(1996), 97; Lorna Marie Irvine, Pluralism, Diversity, Heterogeneity: Continuing the Debate, Mosa-
ic 29, št. 3 (1996), 142–143.
43 Irvine, Pluralism, 142–143.
44 Norman Ravvin, Foundational Myths of Multiculturalism and Strategies of Canon Formation,
Mosaic 29, št. 3 (1996), 119.
