Page 121 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 121
Nacionalne težnje literarne zgodovine ...
cionalne interpelacije, katerih mesto prevzemata tako literatura kot li-
terarna zgodovina. Zato ne čudi opozorilo, ki ga izreče Juvan v nekoli-
ko drugačnem kontekstu: da je isti ideologiji kulturnega nacionalizma,
iz katere je črpala slovenska književnost, pripadal tudi model »klasične
nacionalne literarne zgodovine«, ki sta ga v slovenski prostor leta 1919
vpeljala France Kidrič in še zlasti Ivan Prijatelj,27 v primerjalni literarni
vedi in literarni sociologiji pa sta iz nje črpali zlasti obe znameniti študi-
ji – Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda Dušana Pirjevca28 in Slovenski
kulturni sindrom Dimitrija Rupla 29 – ki sta z idejo o slovenski literaturi
kot književnosti nerealiziranega naroda nadaljevali Vidmarjevo analizo
slovenskega nacionalnega problema.30
Frye se je zavedal dejstva, da ima literarna zgodovina kot soobliko-
valka literarnega kanona in kot tvorec regulacije na kulturnem trgu od-
ločilno vlogo pri oblikovanju recepcije literarnih del in spričo tega v kon-
strukciji nacionalne narative. Na slednjega bistveno vpliva zlasti s t. i. na-
ivnimi alegorijami,31 prisotnimi, med drugim, v »šolskem branju« bese-
dil, ki ga literarna zgodovina določa s pomočjo dveh dejavnikov: z ude-
ležbo zgodovinarjev pri pisanju učbenikov ter z reprodukcijo kanonične
recepcije literature pri študentih, .32 Pri tem, kot je bilo razvidno, sama
ne more ustvariti interpelacije. Kot sta se Stritar in Vidmar lahko nasla-
njala šele na Prešernovo lastno narodnoutemeljitveno percepcijo literatu-
re, se je Frye v Kanadi naslonil zlasti na poezijo kanadskega »nacionalne-
ga mitologa« Edwina Johna Pratta, kar ni razvidno le iz številnih Fryje-
vih obravnav Pratta, marveč še toliko bolj iz podobe narave, njenih pre-
tečih sil in širine teritorija, ki je prisotna tako v Prattovih pesnitvah kot
v Fryjevi ideji kanadskega nacionalnega karakterja. Toda literarna zgo-
dovina v vsakem primeru nastopa kot opomenjevalka kulturnih praks,
najprej s selekcijo avtorjev in nato z njihovo umestitvijo v narativo nacio-
nalnega mita in/ali značaja. Tako kot Juvan o slovenskem literarnem sis-
temu zatrjuje, da s svojim kulturnim nacionalizmom ni posebnost, mar-
27 Juvan, Slovenski kulturni, 12–13.
28 Dušan Pirjevec, Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda (Maribor: Obzorja, 1978).
29 Dimitrij Rupel, Svobodne besede od Prešerna do Cankarja: sociološka studija o slovenskem leposlovju kot
glasniku in pobudniku nacionalne osvoboditve (Koper: Založba Lipa, 1976).
30 Na Vidmarjevo analizo se Pirjevec tudi eksplicitno sklicuje, tako kot se v nekaterih besedilih nanjo
sklicujeta tudi, denimo, Boris Paternu ali Aleš Debeljak.
31 Frye, Anatomy, 89 isl.
32 Kako pomembna je interpelacijska vloga literarne zgodovine, nam priča še neki drugi, na videz ob-
robni pripetljaj iz slovenske kulturne zgodovine – prepoved Slovnice Antona Janežiča, ki so jo avstri-
jske šolske oblasti leta 1857 zavrnile, uradno zaradi cirilskega in glagolskega dodatka; v resnici pa so
jo leta 1865 priznale šele potem, ko je bil iz nje umaknjen Janežičev literarnozgodovinski dodatek .
cionalne interpelacije, katerih mesto prevzemata tako literatura kot li-
terarna zgodovina. Zato ne čudi opozorilo, ki ga izreče Juvan v nekoli-
ko drugačnem kontekstu: da je isti ideologiji kulturnega nacionalizma,
iz katere je črpala slovenska književnost, pripadal tudi model »klasične
nacionalne literarne zgodovine«, ki sta ga v slovenski prostor leta 1919
vpeljala France Kidrič in še zlasti Ivan Prijatelj,27 v primerjalni literarni
vedi in literarni sociologiji pa sta iz nje črpali zlasti obe znameniti študi-
ji – Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda Dušana Pirjevca28 in Slovenski
kulturni sindrom Dimitrija Rupla 29 – ki sta z idejo o slovenski literaturi
kot književnosti nerealiziranega naroda nadaljevali Vidmarjevo analizo
slovenskega nacionalnega problema.30
Frye se je zavedal dejstva, da ima literarna zgodovina kot soobliko-
valka literarnega kanona in kot tvorec regulacije na kulturnem trgu od-
ločilno vlogo pri oblikovanju recepcije literarnih del in spričo tega v kon-
strukciji nacionalne narative. Na slednjega bistveno vpliva zlasti s t. i. na-
ivnimi alegorijami,31 prisotnimi, med drugim, v »šolskem branju« bese-
dil, ki ga literarna zgodovina določa s pomočjo dveh dejavnikov: z ude-
ležbo zgodovinarjev pri pisanju učbenikov ter z reprodukcijo kanonične
recepcije literature pri študentih, .32 Pri tem, kot je bilo razvidno, sama
ne more ustvariti interpelacije. Kot sta se Stritar in Vidmar lahko nasla-
njala šele na Prešernovo lastno narodnoutemeljitveno percepcijo literatu-
re, se je Frye v Kanadi naslonil zlasti na poezijo kanadskega »nacionalne-
ga mitologa« Edwina Johna Pratta, kar ni razvidno le iz številnih Fryje-
vih obravnav Pratta, marveč še toliko bolj iz podobe narave, njenih pre-
tečih sil in širine teritorija, ki je prisotna tako v Prattovih pesnitvah kot
v Fryjevi ideji kanadskega nacionalnega karakterja. Toda literarna zgo-
dovina v vsakem primeru nastopa kot opomenjevalka kulturnih praks,
najprej s selekcijo avtorjev in nato z njihovo umestitvijo v narativo nacio-
nalnega mita in/ali značaja. Tako kot Juvan o slovenskem literarnem sis-
temu zatrjuje, da s svojim kulturnim nacionalizmom ni posebnost, mar-
27 Juvan, Slovenski kulturni, 12–13.
28 Dušan Pirjevec, Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda (Maribor: Obzorja, 1978).
29 Dimitrij Rupel, Svobodne besede od Prešerna do Cankarja: sociološka studija o slovenskem leposlovju kot
glasniku in pobudniku nacionalne osvoboditve (Koper: Založba Lipa, 1976).
30 Na Vidmarjevo analizo se Pirjevec tudi eksplicitno sklicuje, tako kot se v nekaterih besedilih nanjo
sklicujeta tudi, denimo, Boris Paternu ali Aleš Debeljak.
31 Frye, Anatomy, 89 isl.
32 Kako pomembna je interpelacijska vloga literarne zgodovine, nam priča še neki drugi, na videz ob-
robni pripetljaj iz slovenske kulturne zgodovine – prepoved Slovnice Antona Janežiča, ki so jo avstri-
jske šolske oblasti leta 1857 zavrnile, uradno zaradi cirilskega in glagolskega dodatka; v resnici pa so
jo leta 1865 priznale šele potem, ko je bil iz nje umaknjen Janežičev literarnozgodovinski dodatek .
