Page 120 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 120
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
Zato že večina teh študij literarnega besedila ni obravnavala kot člena
v izključno literarnem sistemu (denimo žanru), marveč kot del ustvar-
jalnosti celotne kulture, za katero so predpostavljale, da v njej obstaja
nacionalna oziroma kulturna enotnost. Tovrstna kritiška in znanstve-
na percepcija literarnega in kulturnega udejstvovanja kot sredstva naro-
dnega poenotenja nikakor nista kanadska posebnost, saj je bilo, nenaza-
dnje, tudi v slovenskem literarnem sistemu poenotenje s pomočjo kul-
ture dojeto kot specifika narodovega razvoja. Kako neutemeljene so bile
takšne predstave, je ob slovenskem primeru odlično pokazal Marko Ju-
van v članku »Slovenski kulturni sindrom« v nacionalni in primerjal-
ni literarni zgodovini.22 V njem opozarja, da tudi na Slovenskem samou-
temeljevanje naroda s pomočjo literature in kulture ne more biti naro-
dova specifika, pa tudi, da je izpostavljanje literature kot privilegiranega
sredstva nacionalne interpelacije v večji meri konstrukcija literarnozgo-
dovinskih besedil kot literature same. V slovenskem primeru, kjer kot
prvi zametek literarne zgodovine štejeta Kopitarjev poizkus v Slovnici
ter Čopov prispevek v Šafaříkovi Geschichte der slawischen Sprache und
Literature,23 ima samoutemeljevanje naroda v literarni tvornosti izvor
v znamenitem Stritarjevem zapisu ob drugi izdaji Prešernovih Poezij,24
iz česar lahko sklepamo – kot pokaže tudi Juvan – da »narodnomesi-
janska« percepcija literature vendarle ne izhaja izključno iz metabese-
dil, ampak je vsaj deloma utemeljena v tvornosti Prešerna samega, zla-
sti v Krstu pri Savici in Sonetnem vencu.25 Tudi za drugo paradigmat-
sko vplivno besedilo je značilno, da v resnici ne gre ne za literarno zgo-
dovino in ne za literarno kritiko. Leta 1932 izšel Kulturni problem slo-
venstva Josipa Vidmarja že v zasnovi presega Vidmarjevo literarnokriti-
ško dejavnost in z analizo politično nerealiziranega slovenskega naroda,
ki da svojo nacionalnost uveljavlja s pomočjo kulturnih manifestacij, iz
opisa literature sega neposredno v območje kulturnega kritištva.26 Podobno-
sti med Fryjevim Sklepom in Vidmarjevimi analizami slovenskega nacio-
nalnega položaja ni mogoče spregledati, razlog, da njuni besedili preha-
jata iz literarnega kritištva ali literarne zgodovine v protokulturno štu-
dijo, pa je v obeh primerih enak: pomanjkanje drugih mehanizmov na-
22 Marko Juvan, ‘Slovenski kulturni sindrom‘ v nacionalni in primerjalni literarni vedi, Slavistična revija,
št. 1 (2008), 1–17.
23 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau-Verl.- und Druckges, 1968),
555 isl.
24 Josip Stritar, Zbrano delo 6 (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1955), 7–46.
25 Juvan, Slovenski kulturni, 6–7.
26 Josip Vidmar, Kulturni problem slovenstva (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1932).
Zato že večina teh študij literarnega besedila ni obravnavala kot člena
v izključno literarnem sistemu (denimo žanru), marveč kot del ustvar-
jalnosti celotne kulture, za katero so predpostavljale, da v njej obstaja
nacionalna oziroma kulturna enotnost. Tovrstna kritiška in znanstve-
na percepcija literarnega in kulturnega udejstvovanja kot sredstva naro-
dnega poenotenja nikakor nista kanadska posebnost, saj je bilo, nenaza-
dnje, tudi v slovenskem literarnem sistemu poenotenje s pomočjo kul-
ture dojeto kot specifika narodovega razvoja. Kako neutemeljene so bile
takšne predstave, je ob slovenskem primeru odlično pokazal Marko Ju-
van v članku »Slovenski kulturni sindrom« v nacionalni in primerjal-
ni literarni zgodovini.22 V njem opozarja, da tudi na Slovenskem samou-
temeljevanje naroda s pomočjo literature in kulture ne more biti naro-
dova specifika, pa tudi, da je izpostavljanje literature kot privilegiranega
sredstva nacionalne interpelacije v večji meri konstrukcija literarnozgo-
dovinskih besedil kot literature same. V slovenskem primeru, kjer kot
prvi zametek literarne zgodovine štejeta Kopitarjev poizkus v Slovnici
ter Čopov prispevek v Šafaříkovi Geschichte der slawischen Sprache und
Literature,23 ima samoutemeljevanje naroda v literarni tvornosti izvor
v znamenitem Stritarjevem zapisu ob drugi izdaji Prešernovih Poezij,24
iz česar lahko sklepamo – kot pokaže tudi Juvan – da »narodnomesi-
janska« percepcija literature vendarle ne izhaja izključno iz metabese-
dil, ampak je vsaj deloma utemeljena v tvornosti Prešerna samega, zla-
sti v Krstu pri Savici in Sonetnem vencu.25 Tudi za drugo paradigmat-
sko vplivno besedilo je značilno, da v resnici ne gre ne za literarno zgo-
dovino in ne za literarno kritiko. Leta 1932 izšel Kulturni problem slo-
venstva Josipa Vidmarja že v zasnovi presega Vidmarjevo literarnokriti-
ško dejavnost in z analizo politično nerealiziranega slovenskega naroda,
ki da svojo nacionalnost uveljavlja s pomočjo kulturnih manifestacij, iz
opisa literature sega neposredno v območje kulturnega kritištva.26 Podobno-
sti med Fryjevim Sklepom in Vidmarjevimi analizami slovenskega nacio-
nalnega položaja ni mogoče spregledati, razlog, da njuni besedili preha-
jata iz literarnega kritištva ali literarne zgodovine v protokulturno štu-
dijo, pa je v obeh primerih enak: pomanjkanje drugih mehanizmov na-
22 Marko Juvan, ‘Slovenski kulturni sindrom‘ v nacionalni in primerjalni literarni vedi, Slavistična revija,
št. 1 (2008), 1–17.
23 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau-Verl.- und Druckges, 1968),
555 isl.
24 Josip Stritar, Zbrano delo 6 (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1955), 7–46.
25 Juvan, Slovenski kulturni, 6–7.
26 Josip Vidmar, Kulturni problem slovenstva (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1932).
