Page 122 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 122
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
več del skupnih evropskih nacionalizmov, je tudi za kanadski literarni
sistem možno reči, da je le del transnacionalnega pojava kulturnih naci-
onalizmov narodov, ki so bili politično nerealizirani. Kanadski literarni
sistem pa si s slovenskim deli vsaj to značilnost, da so ga dolgo obvlado-
vale literarne študije, ki so književnost obravnavale kot podsistem splo-
šnejšega sistema – kulture.
Kakor lucidno ugotavlja Barry Cameron, se je v Kanadi takšna li-
terarna zgodovina dejansko spremenila v kanadske oziroma v kulturne
študije, saj je analizirala simbole kulture, njene podobe, mite itd.,33 ali pa
njeno kulturno in institucionalno produkcijo. Četudi bi bilo takšne šu-
dije pretirano razumeti kot neposredno podlago za uvajanje empiričnih
in sistemskih pristopov k literaturi, kakršne, denimo, zagovarja Tötösy
de Zepetnek, pa so v kanadskem primeru ustvarile miselni okvir zanje,
saj so se usmerjale v analizo kanadske kulture namesto v raziskave spe-
cifičnosti literature, prav tako pa so ustvarile podlago za usmeritev lite-
rarne vede pretežno v študij nacionalne literature. Obe miselni predpo-
stavki sta z vzponom poststrukturalističnih praks na metodološki rav-
ni doživljali nenehne kritike;34 po letu 1977, ko je bil sprožen institucio-
nalni napad na tematologe v reviji Studies in Canadian Literature, je bil
tematološkim študijam bolj ali manj dosledno preprečen vstop v kana-
distične znanstvene in kritiške revije – ne pa tudi v knjižni tisk –, med-
tem ko je v revijah povsem prevladal poststrukturalizem.35 Vendar po-
ststrukturalisti, kot so, denimo, Cameron, Linda Hutcheon ali Barba-
ra Godard, tematologom niso v prvi vrsti očitali osredotočenosti na kul-
turo ali celo na nacionalno literaturo, marveč vztrajanje pri fiksni naci-
onalni identiteti in fiksnem statičnem kanonu. Sami so uvajali prijeme,
s katerimi so opredelili zunajliterarne družbene diskurzivne prostore, v
okviru katerih naj bi »kritiška teorija postala relevantna za kanadsko si-
tuacijo«; namesto enotne vizije Kanade kot nečesa že ustvarjenega pa
naj bi teorija ponudila branje tistega, kar naj bi bila Kanada v nenehnem
33 Cameron, Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature, 111–112.
34 Večino kritiških zadržkov do tematološke prakse, zlasti s strani poststrukturalističnih, pa tudi s stra-
ni drugače usmerjenih avtorjev sistematično popiše Barry Cameron v citiranem prispevku Theory
and Criticism, Trends in Canadian Literature. Vendar je smiselno opozoriti na dejstvo, da se je v zadn-
jem času vse bolj pričela uveljavljati zavest o pristranskosti tovrstnih napadov. Zlasti R. M. Brown, ki
je bil sam eden izmed prvih kritikov tematologov, ob ponovni evalvaciji kanadske kritiške situacije
opozarja, da ti napadi niso bili vselej upravičeni, še toliko manj pa je bila na podlagi kanadske prakse
upravičena splošna odklonila sodba do raziskovanja téme; gl. Russel Morton Brown, The Practice and
Theory of Canadian Thematic Criticism: A Reconsideration 70, št. 2 (2001), 653–689.
35 Brown, The Practice, II.
več del skupnih evropskih nacionalizmov, je tudi za kanadski literarni
sistem možno reči, da je le del transnacionalnega pojava kulturnih naci-
onalizmov narodov, ki so bili politično nerealizirani. Kanadski literarni
sistem pa si s slovenskim deli vsaj to značilnost, da so ga dolgo obvlado-
vale literarne študije, ki so književnost obravnavale kot podsistem splo-
šnejšega sistema – kulture.
Kakor lucidno ugotavlja Barry Cameron, se je v Kanadi takšna li-
terarna zgodovina dejansko spremenila v kanadske oziroma v kulturne
študije, saj je analizirala simbole kulture, njene podobe, mite itd.,33 ali pa
njeno kulturno in institucionalno produkcijo. Četudi bi bilo takšne šu-
dije pretirano razumeti kot neposredno podlago za uvajanje empiričnih
in sistemskih pristopov k literaturi, kakršne, denimo, zagovarja Tötösy
de Zepetnek, pa so v kanadskem primeru ustvarile miselni okvir zanje,
saj so se usmerjale v analizo kanadske kulture namesto v raziskave spe-
cifičnosti literature, prav tako pa so ustvarile podlago za usmeritev lite-
rarne vede pretežno v študij nacionalne literature. Obe miselni predpo-
stavki sta z vzponom poststrukturalističnih praks na metodološki rav-
ni doživljali nenehne kritike;34 po letu 1977, ko je bil sprožen institucio-
nalni napad na tematologe v reviji Studies in Canadian Literature, je bil
tematološkim študijam bolj ali manj dosledno preprečen vstop v kana-
distične znanstvene in kritiške revije – ne pa tudi v knjižni tisk –, med-
tem ko je v revijah povsem prevladal poststrukturalizem.35 Vendar po-
ststrukturalisti, kot so, denimo, Cameron, Linda Hutcheon ali Barba-
ra Godard, tematologom niso v prvi vrsti očitali osredotočenosti na kul-
turo ali celo na nacionalno literaturo, marveč vztrajanje pri fiksni naci-
onalni identiteti in fiksnem statičnem kanonu. Sami so uvajali prijeme,
s katerimi so opredelili zunajliterarne družbene diskurzivne prostore, v
okviru katerih naj bi »kritiška teorija postala relevantna za kanadsko si-
tuacijo«; namesto enotne vizije Kanade kot nečesa že ustvarjenega pa
naj bi teorija ponudila branje tistega, kar naj bi bila Kanada v nenehnem
33 Cameron, Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature, 111–112.
34 Večino kritiških zadržkov do tematološke prakse, zlasti s strani poststrukturalističnih, pa tudi s stra-
ni drugače usmerjenih avtorjev sistematično popiše Barry Cameron v citiranem prispevku Theory
and Criticism, Trends in Canadian Literature. Vendar je smiselno opozoriti na dejstvo, da se je v zadn-
jem času vse bolj pričela uveljavljati zavest o pristranskosti tovrstnih napadov. Zlasti R. M. Brown, ki
je bil sam eden izmed prvih kritikov tematologov, ob ponovni evalvaciji kanadske kritiške situacije
opozarja, da ti napadi niso bili vselej upravičeni, še toliko manj pa je bila na podlagi kanadske prakse
upravičena splošna odklonila sodba do raziskovanja téme; gl. Russel Morton Brown, The Practice and
Theory of Canadian Thematic Criticism: A Reconsideration 70, št. 2 (2001), 653–689.
35 Brown, The Practice, II.
