Page 118 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 118
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
re, je bil Sklep k projektu Literarne zgodovine Kanade, ki je izšla l. 1965.
To njegovo besedilo je še posebej zanimivo, saj značilno kaže na dvojnost
celotnega projekta in knjige, ki je po mnenju marsikaterega raziskovalca
konstituirala angleško kanadsko literarno vedo.14 Prva izdaja Literarne
zgodovine Kanade s Sklepom vred tako ne skriva izvora v širši obravnavi
angleških literatur, kar ni presenetljivo, saj je bilo raziskovanje literatu-
re formalno umeščeno med preučevanje anglosaksonskih književnosti;
vendar obenem izkazuje poudarjeno težnjo po nacionalni koheziji, ki je
omejena na homogenizacijo angleško govoreče skupnosti in ki le redko
vzpostavi povezave bodisi s francosko bodisi s staroselskima skupnost-
ma in literaturama. Kljub izvorni sprejemljivosti za primerjanje in bele-
ženje izmenjav med angleškimi književnostmi, opazni v Literarni zgodo-
vini Kanade in tudi v Fryjevem delu, je v kanadski literarni vedi torej že
od začetka prevladovalo – in nato prevladalo – ideološko iskanje istove-
tnosti ter enovitosti nacije oz. skupne kulturne identitete, omejene zlasti
na angleško-kanadski prostor in diskurz.
K tovrstni redukciji, opravičeni z nacionalnimi cilji, Frye v resnici
ni prispeval najpomembnejšega deleža. Njegovi posegi so sovpadli s pra-
znovanjem stoletnice prve kanadske politične tvorbe, Konfederacije, in z
ekonomskim ekspanzionizmom Združenih držav Amerike, oboje pa je
v Kanadi spodbudilo intenzivno nacionalistično razpoloženje tudi med
intelektualci, ki so v Fryevih idejah videli primerno osnovo za lastni na-
cionalizem. Margaret Atwood je leta 1972 v študiji Survival radikalizi-
rala Fryeve ideje in,15 opirajoč se nanje, v literarno kritištvo uvedla novo,
za skoraj celo desetletje dominantno šolo t. i. tematologov, med katerimi
sta bila poleg Atwoodove najbolj izpostavljena D. G. Jones – enako kot
Atwoodova tudi pesnik – in John Moss. Tematologi so sicer prevzeli Fr-
yevo osnovno tezo o družbenem mitu, ki naj bi bil poenotujoče načelo
vsake kulture in literature, a z nekaterimi pomembnimi razlikami. Iska-
nje poenotujočega načela so reducirali na raziskavo tipičnih tem in moti-
vov v kanadski literaturi; prav tako pa so posredno zavračali Fryevo opo-
zorilo, da je elemente družbenega poenotenja mogoče iskati le v estet-
sko nedovršeni literaturi, medtem ko naj bi se v »zreli« literaturi sle-
di družbenega mita pokazale le še v načinu metaforičnega oblikovanja,
ne pa več v temah ali motivih. Tako so tematologi Fryevo splošno zani-
manje za genezo neke literature omejili na raziskavo parcialnih elemen-
tov družbenega mita v literaturi konkretne dežele; posredno, a tudi ne-
14 Robert Lecker, Response to Frank Davey, Critical Inquiry 16, št. 3 (1. april 1990), 685.
15 Margaret Atwood, Survival: a thematic guide to Canadian literature (Toronto, Ont.: McClelland &
Stewart, 1996).
re, je bil Sklep k projektu Literarne zgodovine Kanade, ki je izšla l. 1965.
To njegovo besedilo je še posebej zanimivo, saj značilno kaže na dvojnost
celotnega projekta in knjige, ki je po mnenju marsikaterega raziskovalca
konstituirala angleško kanadsko literarno vedo.14 Prva izdaja Literarne
zgodovine Kanade s Sklepom vred tako ne skriva izvora v širši obravnavi
angleških literatur, kar ni presenetljivo, saj je bilo raziskovanje literatu-
re formalno umeščeno med preučevanje anglosaksonskih književnosti;
vendar obenem izkazuje poudarjeno težnjo po nacionalni koheziji, ki je
omejena na homogenizacijo angleško govoreče skupnosti in ki le redko
vzpostavi povezave bodisi s francosko bodisi s staroselskima skupnost-
ma in literaturama. Kljub izvorni sprejemljivosti za primerjanje in bele-
ženje izmenjav med angleškimi književnostmi, opazni v Literarni zgodo-
vini Kanade in tudi v Fryjevem delu, je v kanadski literarni vedi torej že
od začetka prevladovalo – in nato prevladalo – ideološko iskanje istove-
tnosti ter enovitosti nacije oz. skupne kulturne identitete, omejene zlasti
na angleško-kanadski prostor in diskurz.
K tovrstni redukciji, opravičeni z nacionalnimi cilji, Frye v resnici
ni prispeval najpomembnejšega deleža. Njegovi posegi so sovpadli s pra-
znovanjem stoletnice prve kanadske politične tvorbe, Konfederacije, in z
ekonomskim ekspanzionizmom Združenih držav Amerike, oboje pa je
v Kanadi spodbudilo intenzivno nacionalistično razpoloženje tudi med
intelektualci, ki so v Fryevih idejah videli primerno osnovo za lastni na-
cionalizem. Margaret Atwood je leta 1972 v študiji Survival radikalizi-
rala Fryeve ideje in,15 opirajoč se nanje, v literarno kritištvo uvedla novo,
za skoraj celo desetletje dominantno šolo t. i. tematologov, med katerimi
sta bila poleg Atwoodove najbolj izpostavljena D. G. Jones – enako kot
Atwoodova tudi pesnik – in John Moss. Tematologi so sicer prevzeli Fr-
yevo osnovno tezo o družbenem mitu, ki naj bi bil poenotujoče načelo
vsake kulture in literature, a z nekaterimi pomembnimi razlikami. Iska-
nje poenotujočega načela so reducirali na raziskavo tipičnih tem in moti-
vov v kanadski literaturi; prav tako pa so posredno zavračali Fryevo opo-
zorilo, da je elemente družbenega poenotenja mogoče iskati le v estet-
sko nedovršeni literaturi, medtem ko naj bi se v »zreli« literaturi sle-
di družbenega mita pokazale le še v načinu metaforičnega oblikovanja,
ne pa več v temah ali motivih. Tako so tematologi Fryevo splošno zani-
manje za genezo neke literature omejili na raziskavo parcialnih elemen-
tov družbenega mita v literaturi konkretne dežele; posredno, a tudi ne-
14 Robert Lecker, Response to Frank Davey, Critical Inquiry 16, št. 3 (1. april 1990), 685.
15 Margaret Atwood, Survival: a thematic guide to Canadian literature (Toronto, Ont.: McClelland &
Stewart, 1996).
