Page 116 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 116
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
v manj zavidljiv položaj, saj jo je odkrito spremenilo iz obravnave knji-
ževnosti v kulturne študije.5
Tötösyjevo približevanje kulturnim študijam je gotovo imelo tudi
pragmatične razloge, a edinih vzrokov zanj ne moremo iskati niti v pra-
gmatiki niti v prevladi poststrukturalistične paradigme. Tötösyjev po-
gled se je formiral v kontekstu kanadske komparativistike – pretežno
v okviru njenega angleškega dela –, ki sicer ni edina oblikovala njego-
vega raziskovalskega horizonta, a nam lahko deloma pojasni paradoks
njegovega delovanja, zlasti pa širše dileme kanadske literarne vede. Če-
tudi je bil namreč z vidika pragmatike v Kanadi opazen institucional-
ni primat študij nacionalne literature, kar spet velja zlasti za njen angle-
ški del, komparativistika, kot ugotavlja Bachalandra Rajan, ni bila izrazi-
to podhranjena,6 tako da je tudi v Kanadi kljub nekaterim težavam in ne-
všečnostim mogoče govoriti o razmeroma normalnem razvoju primerjal-
ne književnosti.7 Zatorej lahko enega glavnih razlogov za krizo kanadske
komparativistike iščemo drugje, in sicer, v čustvenem in intelektualnem
prvenstvu narodnih jezikov in književnosti, na kar opozarja sam Tötösy.8
O kanadski literaturi sicer ne moremo govoriti kot o enovitem naci-
onalnem književnem korpusu, kajti v Kanadi sta bili od začetka uprav-
no-političnega združevanja tako v političnem jeziku kot v kulturnem
imaginariju prisotni vsaj dve jezikovni skupini in literaturi, v zadnjih de-
setletjih pa so se okrepile tudi težnje k enakovrednejši obravnavi staro-
selskih in priseljeniških literatur. A ob ugotovitvi, da imamo v Kanadi
še vedno opravka pretežno z dvojezičnostjo in z dvema vodilnima knji-
ževnostma, ne gre spregledati dejstva, da sta bila v razmerju med obema
vselej dominantna angleška lingvistična skupina in angleški del literar-
nega kritištva oziroma literarne vede. Prav tako so bile nacionalne ideo-
loške težnje izrazitejše v anglofonem delu države, zato je bil kanadski lite-
rarni nacionalizem, kot so mu pogosto očitali, predvsem anglo-kanadski
nacionalizem in tudi o nacionalnospodbudnih težnjah lahko govorimo
predvsem kot o težnjah anglo-kanadskega kritištva in literature.
Status literarne vede, zlasti v angleški Kanadi, je še pred nekaj de-
setletji določala prav nacionalna usmeritev, medij nacionalno-kulturne
ideologije pa so bile tako literarne tvorbe kot njihova kritiška in znan-
5 Tomo Virk, Primerjalna književnost danes – in jutri, Primerjalna književnost 24, št. 2 (2001), 20–23.
6 Bachalandra Rajan, Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature, v: Literary history of Cana-
da, ur. William New, 2nd ed. (Toronto: University of Toronto Press, 1990), 135, 153.
7 V tem velja pritrditi mnenju Milana V. Dimića, prim. Milan V. Dimić, Comparative Literature in
Canada, Neohelicon 12, št. 1 (1985), 65–74.
8 Tötösy de Zepetnek, Comparative literature, 16.
v manj zavidljiv položaj, saj jo je odkrito spremenilo iz obravnave knji-
ževnosti v kulturne študije.5
Tötösyjevo približevanje kulturnim študijam je gotovo imelo tudi
pragmatične razloge, a edinih vzrokov zanj ne moremo iskati niti v pra-
gmatiki niti v prevladi poststrukturalistične paradigme. Tötösyjev po-
gled se je formiral v kontekstu kanadske komparativistike – pretežno
v okviru njenega angleškega dela –, ki sicer ni edina oblikovala njego-
vega raziskovalskega horizonta, a nam lahko deloma pojasni paradoks
njegovega delovanja, zlasti pa širše dileme kanadske literarne vede. Če-
tudi je bil namreč z vidika pragmatike v Kanadi opazen institucional-
ni primat študij nacionalne literature, kar spet velja zlasti za njen angle-
ški del, komparativistika, kot ugotavlja Bachalandra Rajan, ni bila izrazi-
to podhranjena,6 tako da je tudi v Kanadi kljub nekaterim težavam in ne-
všečnostim mogoče govoriti o razmeroma normalnem razvoju primerjal-
ne književnosti.7 Zatorej lahko enega glavnih razlogov za krizo kanadske
komparativistike iščemo drugje, in sicer, v čustvenem in intelektualnem
prvenstvu narodnih jezikov in književnosti, na kar opozarja sam Tötösy.8
O kanadski literaturi sicer ne moremo govoriti kot o enovitem naci-
onalnem književnem korpusu, kajti v Kanadi sta bili od začetka uprav-
no-političnega združevanja tako v političnem jeziku kot v kulturnem
imaginariju prisotni vsaj dve jezikovni skupini in literaturi, v zadnjih de-
setletjih pa so se okrepile tudi težnje k enakovrednejši obravnavi staro-
selskih in priseljeniških literatur. A ob ugotovitvi, da imamo v Kanadi
še vedno opravka pretežno z dvojezičnostjo in z dvema vodilnima knji-
ževnostma, ne gre spregledati dejstva, da sta bila v razmerju med obema
vselej dominantna angleška lingvistična skupina in angleški del literar-
nega kritištva oziroma literarne vede. Prav tako so bile nacionalne ideo-
loške težnje izrazitejše v anglofonem delu države, zato je bil kanadski lite-
rarni nacionalizem, kot so mu pogosto očitali, predvsem anglo-kanadski
nacionalizem in tudi o nacionalnospodbudnih težnjah lahko govorimo
predvsem kot o težnjah anglo-kanadskega kritištva in literature.
Status literarne vede, zlasti v angleški Kanadi, je še pred nekaj de-
setletji določala prav nacionalna usmeritev, medij nacionalno-kulturne
ideologije pa so bile tako literarne tvorbe kot njihova kritiška in znan-
5 Tomo Virk, Primerjalna književnost danes – in jutri, Primerjalna književnost 24, št. 2 (2001), 20–23.
6 Bachalandra Rajan, Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature, v: Literary history of Cana-
da, ur. William New, 2nd ed. (Toronto: University of Toronto Press, 1990), 135, 153.
7 V tem velja pritrditi mnenju Milana V. Dimića, prim. Milan V. Dimić, Comparative Literature in
Canada, Neohelicon 12, št. 1 (1985), 65–74.
8 Tötösy de Zepetnek, Comparative literature, 16.
