Page 340 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 340
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
no sestavlja odpor proti razmerjem in procesom izkoriščanja in gospo-
stva. S tem smo odprli dve vprašanji:
a. Kako določiti razliko med teorijo in vednostjo, ki je ideologija
in ki:
(i) reproducira tehnično in družbeno sestavo delovne sile, se pravi, repro-
ducira integracijo delavk in delavcev v kapitalsko razmerje;4
(ii) sodeluje pri produkciji produkcijskih sredstev kot sredstev za specifič-
no kapitalistično produkcijo presežne vrednosti;
(iii) reproducira produkcijska razmerja in družbeno Gliederung,
razčlenitev,5 s katero se uveljavlja gospostvo kapitala.
b. Kako določiti razmerje med ideološkimi praksami politične se-
stave delavskega razreda in teoretskimi praksami.
Interpelacija
Interpelacijo bomo umestili na kraj, s katerim se Ducrotova »stan-
dardna« teorija argumentacije v jeziku6 ne ukvarja kaj dosti, je pa odlo-
čilen za njeno delovanje. Po Ducrotovi teoriji namreč ni mogoče pojasni-
ti, kako na primer iz argumenta v tretji osebi pridemo do sklepa v velel-
niku množine v izrekih, kakršen je:
Lepo vreme je, pojdimo na sprehod!
V tem izreku naj bi bil argument (»Lepo vreme je«) povezan s skle-
pom (»pojdimo na sprehod«) s pomočjo toposa »Kadar je vreme lepo,
je izlet prijeten«. Vendar aktualizacija toposa, »Zdaj in tukaj je vreme
lepo«, pripelje samo do brezosebne ugotovitve »Zdaj in tukaj je sprehod
prijeten«. S tem opisom potemtakem ni mogoče pojasniti subjektivne in
performativne narave izreka.
Pač pa je mogoče zajeti to razsežnost z manj ambicioznim opisom,
ki izhaja iz tiste Ducrotove različice, ki obravnava govorno polifonijo.
Tu rečemo, da prvi izrekovalec,7 ki se oglaša v izreku, predstavi lepo vre-
me kot priložnost, drugi izrekovalec pa predlaga, naj to priložnost izko-
4 Za koncepta tehnične in družbene sestave delovne sile gl.: R. Močnik, Trg delovne sile in sestava de-
lavskega razreda, Teorija in praksa 48 (2011), št. 1.
5 Koncept Gliederung povzemamo po Marxovih Očrtih za kritiko politične ekonomije; za več o tem, gl.
npr.: R. Močnik, Raziskave za sociologijo književnosti, Ljubljana, 1984, 177–205.
6 J.-C. Anscombre, De l’argumentation dans la langue à la théorie des topoi, v: Théorie des topoi, ur. J.-C.
Anscombre, Pariz 1995, 38ss.
7 To je dosleden prevod Ducrotovega izraza énonciateur. V preteklosti smo trojico énoncé, énonciati-
on, énonciateur prevajali z »izjava«, »izjavljanje«, »izjavljalec«. Dosledno pa je: »izrek«, »izrekanje«,
»izrekovalec«. (Gl. prev. op. Bogdana Lešnika v: J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami?, Ljublja-
na 1990, 14–15.)
no sestavlja odpor proti razmerjem in procesom izkoriščanja in gospo-
stva. S tem smo odprli dve vprašanji:
a. Kako določiti razliko med teorijo in vednostjo, ki je ideologija
in ki:
(i) reproducira tehnično in družbeno sestavo delovne sile, se pravi, repro-
ducira integracijo delavk in delavcev v kapitalsko razmerje;4
(ii) sodeluje pri produkciji produkcijskih sredstev kot sredstev za specifič-
no kapitalistično produkcijo presežne vrednosti;
(iii) reproducira produkcijska razmerja in družbeno Gliederung,
razčlenitev,5 s katero se uveljavlja gospostvo kapitala.
b. Kako določiti razmerje med ideološkimi praksami politične se-
stave delavskega razreda in teoretskimi praksami.
Interpelacija
Interpelacijo bomo umestili na kraj, s katerim se Ducrotova »stan-
dardna« teorija argumentacije v jeziku6 ne ukvarja kaj dosti, je pa odlo-
čilen za njeno delovanje. Po Ducrotovi teoriji namreč ni mogoče pojasni-
ti, kako na primer iz argumenta v tretji osebi pridemo do sklepa v velel-
niku množine v izrekih, kakršen je:
Lepo vreme je, pojdimo na sprehod!
V tem izreku naj bi bil argument (»Lepo vreme je«) povezan s skle-
pom (»pojdimo na sprehod«) s pomočjo toposa »Kadar je vreme lepo,
je izlet prijeten«. Vendar aktualizacija toposa, »Zdaj in tukaj je vreme
lepo«, pripelje samo do brezosebne ugotovitve »Zdaj in tukaj je sprehod
prijeten«. S tem opisom potemtakem ni mogoče pojasniti subjektivne in
performativne narave izreka.
Pač pa je mogoče zajeti to razsežnost z manj ambicioznim opisom,
ki izhaja iz tiste Ducrotove različice, ki obravnava govorno polifonijo.
Tu rečemo, da prvi izrekovalec,7 ki se oglaša v izreku, predstavi lepo vre-
me kot priložnost, drugi izrekovalec pa predlaga, naj to priložnost izko-
4 Za koncepta tehnične in družbene sestave delovne sile gl.: R. Močnik, Trg delovne sile in sestava de-
lavskega razreda, Teorija in praksa 48 (2011), št. 1.
5 Koncept Gliederung povzemamo po Marxovih Očrtih za kritiko politične ekonomije; za več o tem, gl.
npr.: R. Močnik, Raziskave za sociologijo književnosti, Ljubljana, 1984, 177–205.
6 J.-C. Anscombre, De l’argumentation dans la langue à la théorie des topoi, v: Théorie des topoi, ur. J.-C.
Anscombre, Pariz 1995, 38ss.
7 To je dosleden prevod Ducrotovega izraza énonciateur. V preteklosti smo trojico énoncé, énonciati-
on, énonciateur prevajali z »izjava«, »izjavljanje«, »izjavljalec«. Dosledno pa je: »izrek«, »izrekanje«,
»izrekovalec«. (Gl. prev. op. Bogdana Lešnika v: J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami?, Ljublja-
na 1990, 14–15.)
