Page 321 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 321
mesto ideologije na karti družbe
Dodatni učinek hasina je v tem, da splošna naravnanost podložni-
kov do kralja hkrati naddoloči vse druge družbene odnose: v odnose
spoštovanja in obveznosti darovanja stopajo mlajši sorodniki do starej-
ših, sinovi do očetov, inferiorni deme (hova) do superiornih (adriana),
adriana do kralja ipd. Prav tako se varianta osnovnega obreda kopanja
in blagoslovitve ponavlja ob drugih priložnostih, na primer ob pogreb-
nih slovesnostih ali ob blagoslovitvi mlajših sorodnikov.
Tretja ugotovitev pa je verjetno najpomembnejša: če bi lahko na eni
strani rekli, da so vsebina, sredstva in izpeljava obreda popolnoma arbi-
trarni, saj bi lahko obred deloval z zelo podobnimi učinki, četudi bi imel
drugačno vsebino, pa je na drugi strani nujen način, kako se požene neka
ideološka predstava. Ni najbolj pomembno to, da se obred kraljeve kope-
li vmeša v kontradiktorno stičišče dveh sistemov in da vladar s tem, da
ta stik zaceli, iztrži zase družbeno priznano vlogo. Resnično presenetlji-
va je v Blochovi monografiji produkcija ideološke predstave kot hlinje-
nega silogizma, ki razne sfere družbenega delovanja uporablja za premi-
se, sama pa se postavi za končni sklep silogizma. Kot smo že rekli, ide-
ologija ni le predstava, zdaj pa lahko dodamo, da je eksistenca ideologi-
je v procesu ustvarjanja ideološke predstave: ta predstava je samo v pre-
skakovanju in povezovanju raznih družbenih praks, v ustvarjanju kon-
tradikcij med njimi in odpravljanju teh kontradikcij. In več ko je druž-
benih sfer, ki jih ideološki predstavi uspe vplesti v svojo konstrukcijo, ve-
čji sta njena argumentativna moč in njena prisila nad tistimi, ki so vple-
teni v njeno delovanje.
Dodatni učinek hasina je v tem, da splošna naravnanost podložni-
kov do kralja hkrati naddoloči vse druge družbene odnose: v odnose
spoštovanja in obveznosti darovanja stopajo mlajši sorodniki do starej-
ših, sinovi do očetov, inferiorni deme (hova) do superiornih (adriana),
adriana do kralja ipd. Prav tako se varianta osnovnega obreda kopanja
in blagoslovitve ponavlja ob drugih priložnostih, na primer ob pogreb-
nih slovesnostih ali ob blagoslovitvi mlajših sorodnikov.
Tretja ugotovitev pa je verjetno najpomembnejša: če bi lahko na eni
strani rekli, da so vsebina, sredstva in izpeljava obreda popolnoma arbi-
trarni, saj bi lahko obred deloval z zelo podobnimi učinki, četudi bi imel
drugačno vsebino, pa je na drugi strani nujen način, kako se požene neka
ideološka predstava. Ni najbolj pomembno to, da se obred kraljeve kope-
li vmeša v kontradiktorno stičišče dveh sistemov in da vladar s tem, da
ta stik zaceli, iztrži zase družbeno priznano vlogo. Resnično presenetlji-
va je v Blochovi monografiji produkcija ideološke predstave kot hlinje-
nega silogizma, ki razne sfere družbenega delovanja uporablja za premi-
se, sama pa se postavi za končni sklep silogizma. Kot smo že rekli, ide-
ologija ni le predstava, zdaj pa lahko dodamo, da je eksistenca ideologi-
je v procesu ustvarjanja ideološke predstave: ta predstava je samo v pre-
skakovanju in povezovanju raznih družbenih praks, v ustvarjanju kon-
tradikcij med njimi in odpravljanju teh kontradikcij. In več ko je druž-
benih sfer, ki jih ideološki predstavi uspe vplesti v svojo konstrukcijo, ve-
čji sta njena argumentativna moč in njena prisila nad tistimi, ki so vple-
teni v njeno delovanje.
