Page 320 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 320
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
kem potovanje od hiše objokovanja do groba veselja. To je zmaga nad
smrtjo. Grob simbolno postane vir prihodnjega blagoslova prihajajočih
generacij.«16
Maurice Bloch bi rekel, da oporišči tega primera pripadata različ-
nima komunikacijama: prvo sistemu naravne kognicije in preživetve-
nih strategij, drugo ritualni komunikaciji, ki naj bi ustvarjala »psevdo-
realnost«. Vendar lahko vidimo, da se obred kraljeve kopeli opira rav-
no na povezovanje teh na videz različnih družbenih komunikacij na ta
način, da ju postavi v protislovje. V zagrobnih predstavah ima pozitivni
predznak »suho«, večna in enotna oblika bivanja prednikov, kakor naj
bi bila večna in enotna potomstvena skupina teh prednikov, negativni
predznak pa ima »vlažno« kot zemeljska minljivost in nepopolnost. V
preživetvenih strategijah pa je ravno narobe: »vlažno« predstavlja plo-
dnost, moč in vitalnost, medtem ko je njegovo nasprotje »suho«. Ti vr-
sti predstave za domačina nastopita kot nerešljiva kontradikcija: predni-
ki so jih naučili obdelovati zemljo in so jim jo tudi prepustili, zato pred-
stavljajo enotnost in solidarnost deme; toda blaginjo vidijo kot »vla-
žno«, kot plodnost narave in reprodukcijo človeka. Pred kontradikci-
jo reši domačina obred kraljeve kopeli: v tem obredu vladar spoji zemljo
iz grobov prednikov, se pravi, blagoslov prednikov, in vodo iz svetih je-
zer, se pravi, plodnost. Vendar nevarni substanci lahko poveže zgolj vla-
dar, saj ima samo on hasina, nadnaravno moč, tako da se okopa v banji
in združi oba elementa. S tem postane voda blagoslovljena, saj dobi hasi-
na, vladar pa prenese blagoslov tudi na podložnike in njihovo zemljo, ko
jih zmoči z vodo, v kateri se je ravno okopal.
Če poskušamo ta primer povzeti v prvi sklep, lahko rečemo, da ideo-
logija ni »predstava«, saj se ne bo razblinila, če pripadniki in pripadnice
zatisnejo oči; prav tako je ne morejo postaviti na glavo, da bi videli njeno
pravo podobo. Domačini so lahko skeptiki in ne verjamejo, da je kralje-
vi prednik naučil ljudstvo jesti meso, da je bila njegova prednica starosel-
ka, ki mu je dala nadnaravno moč ipd. Vendar zelo težko spodbijajo sam
obred, vsaj dokler oporišči tega obreda veljata za resnični: ker pa ti pred-
postavki prihajata iz najbolj vsakdanjih preživetvenih praks in iz pietete
do mrtvih prednikov, je spodbijanje veljavnosti obreda toliko manj mo-
goče. Zato podložnik ne more ravnati drugače, kakor mu narekuje hasi-
na, kar pomeni, da deluje v obeh pomenih te besede: 1. izkazuje vladar-
ju spoštovanje zaradi njegove nadnaravne sposobnosti, da skrbi za repro-
dukcijo posevka in prebivalcev kraljestva; in 2. je dolžan darovati tiste-
mu ali tistim, ki imajo hasina.
16 M. Bloch, Ritual, History and Power, n. d., 203.
kem potovanje od hiše objokovanja do groba veselja. To je zmaga nad
smrtjo. Grob simbolno postane vir prihodnjega blagoslova prihajajočih
generacij.«16
Maurice Bloch bi rekel, da oporišči tega primera pripadata različ-
nima komunikacijama: prvo sistemu naravne kognicije in preživetve-
nih strategij, drugo ritualni komunikaciji, ki naj bi ustvarjala »psevdo-
realnost«. Vendar lahko vidimo, da se obred kraljeve kopeli opira rav-
no na povezovanje teh na videz različnih družbenih komunikacij na ta
način, da ju postavi v protislovje. V zagrobnih predstavah ima pozitivni
predznak »suho«, večna in enotna oblika bivanja prednikov, kakor naj
bi bila večna in enotna potomstvena skupina teh prednikov, negativni
predznak pa ima »vlažno« kot zemeljska minljivost in nepopolnost. V
preživetvenih strategijah pa je ravno narobe: »vlažno« predstavlja plo-
dnost, moč in vitalnost, medtem ko je njegovo nasprotje »suho«. Ti vr-
sti predstave za domačina nastopita kot nerešljiva kontradikcija: predni-
ki so jih naučili obdelovati zemljo in so jim jo tudi prepustili, zato pred-
stavljajo enotnost in solidarnost deme; toda blaginjo vidijo kot »vla-
žno«, kot plodnost narave in reprodukcijo človeka. Pred kontradikci-
jo reši domačina obred kraljeve kopeli: v tem obredu vladar spoji zemljo
iz grobov prednikov, se pravi, blagoslov prednikov, in vodo iz svetih je-
zer, se pravi, plodnost. Vendar nevarni substanci lahko poveže zgolj vla-
dar, saj ima samo on hasina, nadnaravno moč, tako da se okopa v banji
in združi oba elementa. S tem postane voda blagoslovljena, saj dobi hasi-
na, vladar pa prenese blagoslov tudi na podložnike in njihovo zemljo, ko
jih zmoči z vodo, v kateri se je ravno okopal.
Če poskušamo ta primer povzeti v prvi sklep, lahko rečemo, da ideo-
logija ni »predstava«, saj se ne bo razblinila, če pripadniki in pripadnice
zatisnejo oči; prav tako je ne morejo postaviti na glavo, da bi videli njeno
pravo podobo. Domačini so lahko skeptiki in ne verjamejo, da je kralje-
vi prednik naučil ljudstvo jesti meso, da je bila njegova prednica starosel-
ka, ki mu je dala nadnaravno moč ipd. Vendar zelo težko spodbijajo sam
obred, vsaj dokler oporišči tega obreda veljata za resnični: ker pa ti pred-
postavki prihajata iz najbolj vsakdanjih preživetvenih praks in iz pietete
do mrtvih prednikov, je spodbijanje veljavnosti obreda toliko manj mo-
goče. Zato podložnik ne more ravnati drugače, kakor mu narekuje hasi-
na, kar pomeni, da deluje v obeh pomenih te besede: 1. izkazuje vladar-
ju spoštovanje zaradi njegove nadnaravne sposobnosti, da skrbi za repro-
dukcijo posevka in prebivalcev kraljestva; in 2. je dolžan darovati tiste-
mu ali tistim, ki imajo hasina.
16 M. Bloch, Ritual, History and Power, n. d., 203.
