Page 317 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 317
mesto ideologije na karti družbe
je družbenih odnosov, to pa je značilno tudi za vse druge ideološke apa-
rate. In ne samo za te, kajti reprodukcija ni nekaj, kar bi veljalo samo za
vrhnjo stavbo, ampak je tudi sfera produkcije produktivna in reproduk-
tivna hkrati, saj mora poskrbeti vsaj za materialno reprodukcijo delovne
sile. Potemtakem je produkcija reproduktivna, kakor tudi ideološki apa-
rati države niso samo reproduktivni, ampak tudi produktivni.
Vsekakor Althusser ni izpolnil obljube, ki jo je dal na začetku spi-
sa, in koncept ideoloških aparatov države je ostal na deskriptivni ravni
Marxove bipolarne družbene strukture. Kljub temu pa ima koncept ide-
oloških aparatov države dragoceno razsežnost, saj se povezuje s teorijo
ideologije, ki pravi, da ima ideologija materialno eksistenco, kar je druga
orientacijska točka na našem zemljevidu.
***
Izredno gradivo za teorijo ideologije so antropološke študije, za zla-
sti plodna pa sta se izkazala spis Mauricea Godelierja Horizon, trajets
marxistes en anthropologie in spis Mauricea Blocha Ritual, History and
Power.13 Godelierjevo izhodišče je, da tudi za družbe s preprostimi pro-
dukcijskimi načini velja, da morajo vse produkte, potrebne za preživetje,
najprej odtujiti od narave in si jih potem prilastiti. Vsaka preskrba na-
mreč zahteva »produkcijo«, četudi zgolj nabiralništvo ali lov, se pravi,
posebne tehnike in tehnologije, s katerimi ljudje naravi odtujujejo pred-
mete svoje produkcije, potem pa jih z menjavo in distribucijo razdeljuje-
jo nazaj med pripadnike in pripadnice skupnosti.
Tista vednost torej, ki jo Marx pripisuje družbam z razvito cirkula-
cijo, ni skrita niti najbolj »preprostim« družbam: kakor izkušen floren-
tinski trgovec tudi te družbe vedo, da obstaja razlika med produktom v
njegovi »naturalni obliki« in produktom kot »obliko vrednosti«: med
1. produktom, ki rabi za parcialno zadovoljevanje individualnih potreb,
in 2. produktom, namenjenim družbeni menjavi, o kateri se lahko pou-
čimo v »Eseju o daru« Marcela Maussa.14 Ker narava ni »skladišče ži-
veža«, morajo človeški osebki organizirati produkcijo, menjavo, distri-
bucijo in se odločiti za načine individualne in družbene konsumpcije,
zato imajo vedno opraviti le s produkti kot oblikami družbeno prizna-
ne vrednosti.
Tudi v teh družbah, če povzamemo, produkti niso namenjeni nepo-
sredni zadovoljitvi individualnih potreb, ampak družbeni distribuciji,
13 M. Godelier, Horizon, trajets marxistes en anthropologie, Pariz 1977; M. Bloch, Ritual, History and Power,
London 1989.
14 M. Mauss, Esej o daru, slov. prev. Z. Skušek, v: isti, Esej o daru in drugi spisi, Ljubljana 1996.
je družbenih odnosov, to pa je značilno tudi za vse druge ideološke apa-
rate. In ne samo za te, kajti reprodukcija ni nekaj, kar bi veljalo samo za
vrhnjo stavbo, ampak je tudi sfera produkcije produktivna in reproduk-
tivna hkrati, saj mora poskrbeti vsaj za materialno reprodukcijo delovne
sile. Potemtakem je produkcija reproduktivna, kakor tudi ideološki apa-
rati države niso samo reproduktivni, ampak tudi produktivni.
Vsekakor Althusser ni izpolnil obljube, ki jo je dal na začetku spi-
sa, in koncept ideoloških aparatov države je ostal na deskriptivni ravni
Marxove bipolarne družbene strukture. Kljub temu pa ima koncept ide-
oloških aparatov države dragoceno razsežnost, saj se povezuje s teorijo
ideologije, ki pravi, da ima ideologija materialno eksistenco, kar je druga
orientacijska točka na našem zemljevidu.
***
Izredno gradivo za teorijo ideologije so antropološke študije, za zla-
sti plodna pa sta se izkazala spis Mauricea Godelierja Horizon, trajets
marxistes en anthropologie in spis Mauricea Blocha Ritual, History and
Power.13 Godelierjevo izhodišče je, da tudi za družbe s preprostimi pro-
dukcijskimi načini velja, da morajo vse produkte, potrebne za preživetje,
najprej odtujiti od narave in si jih potem prilastiti. Vsaka preskrba na-
mreč zahteva »produkcijo«, četudi zgolj nabiralništvo ali lov, se pravi,
posebne tehnike in tehnologije, s katerimi ljudje naravi odtujujejo pred-
mete svoje produkcije, potem pa jih z menjavo in distribucijo razdeljuje-
jo nazaj med pripadnike in pripadnice skupnosti.
Tista vednost torej, ki jo Marx pripisuje družbam z razvito cirkula-
cijo, ni skrita niti najbolj »preprostim« družbam: kakor izkušen floren-
tinski trgovec tudi te družbe vedo, da obstaja razlika med produktom v
njegovi »naturalni obliki« in produktom kot »obliko vrednosti«: med
1. produktom, ki rabi za parcialno zadovoljevanje individualnih potreb,
in 2. produktom, namenjenim družbeni menjavi, o kateri se lahko pou-
čimo v »Eseju o daru« Marcela Maussa.14 Ker narava ni »skladišče ži-
veža«, morajo človeški osebki organizirati produkcijo, menjavo, distri-
bucijo in se odločiti za načine individualne in družbene konsumpcije,
zato imajo vedno opraviti le s produkti kot oblikami družbeno prizna-
ne vrednosti.
Tudi v teh družbah, če povzamemo, produkti niso namenjeni nepo-
sredni zadovoljitvi individualnih potreb, ampak družbeni distribuciji,
13 M. Godelier, Horizon, trajets marxistes en anthropologie, Pariz 1977; M. Bloch, Ritual, History and Power,
London 1989.
14 M. Mauss, Esej o daru, slov. prev. Z. Skušek, v: isti, Esej o daru in drugi spisi, Ljubljana 1996.
