Page 316 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 316
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
lahko eksistiralo brez drugotnih protislovij ali brez tega ali onega med njimi,
ali da bi lahko eksistiralo pred njimi in po njih.10
Prav narobe, pravi Althusser, drugotna protislovja so bistvena za ek-
sistenco glavnega protislovja, so njegovi pogoji možnosti, kakor je osnov-
no protislovje pogoj možnosti drugotnih protislovij. Od tod Althusser
izpelje prvo pravilo, pravilo krožnosti pogojevanja: v vsakem protislov-
ju se reflektirajo pogoji možnosti protislovja, reflektira se »razčlenjena
struktura z dominanto, ki znotraj vsakega protislovja tvori enotnost kom-
pleksne celote«.11
»Položaj« protislovja pa ni enosmiseln, ampak je ujet med invari-
antnost same strukture in konkretne (se pravi, zgodovinske) variacije pro-
tislovij, variacije, ki so podvržene mehanizmom premestitev, zgostitev,
mutacij itn. Zato lahko v določenih okoliščinah osnovno protislovje po-
stane drugotno in narobe. To pa prav tako pomeni, da protislovja stalno
zamenjujejo svoj položaj v strukturi, iz česar Althusser izpelje drugo pra-
vilo, pravilo neenakomernega razvoja protislovij in raznih instanc.
Kljub temu pa Althusser v okviru razširjene strukture le tout com-
plexe obdrži izhodiščni Marxov bipolarni model, ne da bi ga pojasnil:
1. strukturo determinante v zadnji instanci, in 2. strukturo z dominan-
to. V hipotetičen odnos ju postavi šele Balibar, ko pravi: »/V/ različnih
strukturah je ekonomija determinirajoča v tolikšni meri, da determinira
eno od instanc družbene strukture, ki zasede determinirajoč položaj.«12
Po Lire le Capitale in Pour Marx Althusser napiše spis »Ideologija
in ideološki aparati države«, kjer se vrne k bipolarnemu modelu. V tem
spisu obravnava Marxovo metaforo družbene strukture s stališča vrhnje
stavbe, in sicer s stališča reprodukcije, saj je po Althusserju le tako mogoče
misliti to, kar je bistveno za obstoj in naravo vrhnje stavbe. Poleg repre-
sivnih državnih aparatov naj bi v vrhnjo stavbo sodili tudi ideološki apa-
rati države: se pravi verski, šolski, družinski, pravni, politični, sindikal-
ni, informacijski, kulturni in drugi aparati države. To pa so poimenova-
nja zelo različnih družbenih dejavnosti: v kulturni ideološki aparat dr-
žave, denimo, sodijo književnost, slikarstvo, arhitektura, film ipd. Toda
s kakšnimi razlogi lahko primerjamo književnost in arhitekturo ali sli-
karstvo in glasbo, ki imajo pač zelo različne notranje logike, zgodovino
postopkov in razlag ipd. Primerjati jih je mogoče le s stališča reprodukci-
10 Prav tam, 211; prim. slov. prev.: isti, O konceptu naddoločenosti, slov. prev. S. Žižek, v: isti idr, Ideolo-
gija in estetski učinek, ur. Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1980, 312.
11 Isti, Pour Marx, n. d., 212, prim. slov. prev.: isti, O konceptu naddoločenosti, n. d., 313.
12 L. Althusser idr., Lire le Capital, Pariz 1996 /1965/, 452. Prim. M. Kerševan, Razredna analiza in mar-
ksistična družbena teorija, Ljubljana 1980.
lahko eksistiralo brez drugotnih protislovij ali brez tega ali onega med njimi,
ali da bi lahko eksistiralo pred njimi in po njih.10
Prav narobe, pravi Althusser, drugotna protislovja so bistvena za ek-
sistenco glavnega protislovja, so njegovi pogoji možnosti, kakor je osnov-
no protislovje pogoj možnosti drugotnih protislovij. Od tod Althusser
izpelje prvo pravilo, pravilo krožnosti pogojevanja: v vsakem protislov-
ju se reflektirajo pogoji možnosti protislovja, reflektira se »razčlenjena
struktura z dominanto, ki znotraj vsakega protislovja tvori enotnost kom-
pleksne celote«.11
»Položaj« protislovja pa ni enosmiseln, ampak je ujet med invari-
antnost same strukture in konkretne (se pravi, zgodovinske) variacije pro-
tislovij, variacije, ki so podvržene mehanizmom premestitev, zgostitev,
mutacij itn. Zato lahko v določenih okoliščinah osnovno protislovje po-
stane drugotno in narobe. To pa prav tako pomeni, da protislovja stalno
zamenjujejo svoj položaj v strukturi, iz česar Althusser izpelje drugo pra-
vilo, pravilo neenakomernega razvoja protislovij in raznih instanc.
Kljub temu pa Althusser v okviru razširjene strukture le tout com-
plexe obdrži izhodiščni Marxov bipolarni model, ne da bi ga pojasnil:
1. strukturo determinante v zadnji instanci, in 2. strukturo z dominan-
to. V hipotetičen odnos ju postavi šele Balibar, ko pravi: »/V/ različnih
strukturah je ekonomija determinirajoča v tolikšni meri, da determinira
eno od instanc družbene strukture, ki zasede determinirajoč položaj.«12
Po Lire le Capitale in Pour Marx Althusser napiše spis »Ideologija
in ideološki aparati države«, kjer se vrne k bipolarnemu modelu. V tem
spisu obravnava Marxovo metaforo družbene strukture s stališča vrhnje
stavbe, in sicer s stališča reprodukcije, saj je po Althusserju le tako mogoče
misliti to, kar je bistveno za obstoj in naravo vrhnje stavbe. Poleg repre-
sivnih državnih aparatov naj bi v vrhnjo stavbo sodili tudi ideološki apa-
rati države: se pravi verski, šolski, družinski, pravni, politični, sindikal-
ni, informacijski, kulturni in drugi aparati države. To pa so poimenova-
nja zelo različnih družbenih dejavnosti: v kulturni ideološki aparat dr-
žave, denimo, sodijo književnost, slikarstvo, arhitektura, film ipd. Toda
s kakšnimi razlogi lahko primerjamo književnost in arhitekturo ali sli-
karstvo in glasbo, ki imajo pač zelo različne notranje logike, zgodovino
postopkov in razlag ipd. Primerjati jih je mogoče le s stališča reprodukci-
10 Prav tam, 211; prim. slov. prev.: isti, O konceptu naddoločenosti, slov. prev. S. Žižek, v: isti idr, Ideolo-
gija in estetski učinek, ur. Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1980, 312.
11 Isti, Pour Marx, n. d., 212, prim. slov. prev.: isti, O konceptu naddoločenosti, n. d., 313.
12 L. Althusser idr., Lire le Capital, Pariz 1996 /1965/, 452. Prim. M. Kerševan, Razredna analiza in mar-
ksistična družbena teorija, Ljubljana 1980.
