Page 315 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 315
mesto ideologije na karti družbe
V drugem delu teorije ideologije je Marx izpeljal teorijo o družbeni
strukturi,7 ki naj bi dajala vtis bipolarne stavbe z ekonomsko strukturo
družbe in z vrhnjo stavbo, z raznimi oblikami družbene zavesti. To topič-
no metaforo je pozneje prevzel Althusser kot deskriptivno teorijo in je
poskušal razviti njene teoretske potenciale, na koncu pa jo je zašpilil Ba-
libar s preimenovanjem stavbe in vrhnje stavbe v determinanto in domi-
nanto. Toda ali se je s preimenovanjem opis družbene strukture res spre-
menil v teoretski koncept?
Althusser sprva, v spisu Pour Marx, ni uporabljal tradicionalnega
marksističnega dualističnega modela in je namesto tega govoril o druž-
beni strukturi kot le tout complexe, se pravi, kot o kompleksni celoti neke
strukture, ki je artikulirana z dominanto, saj naj bi že pri »Marxu zgini-
la tiha zveza /…/ med ekonomijo in politiko v prid novemu konceptu od-
nosa določujočih instanc /instances déterminantes/ v kompleksni struk-
turi-superstrukturi, ki konstituira bistvo vsake družbene oblike«.8 Po
drugi strani pa naj bi bil tudi že Marx predstavil »dve strani verige«: na
eni strani determinacijo v zadnji instanci z ekonomijo in na drugi stra-
ni relativno avtonomnost superstrukture in njenih specifičnih učinkov.
Kaj je potemtakem Althusserjeva struktura z dominanto?
/R/azlike, ki sestavljajo vsako od instanc v igri, če se opirajo na neko real-
no enotnost, se ne razpršijo kot čisti fenomeni v notranji enotnosti enostavne-
ga protislovja. S konstituiranjem te enotnosti /instance/ znova vzpostavljajo in do-
končajo prav to osnovno enotnost, ki jih animira; hkrati pa, ko to delajo, kaže-
jo tudi na njeno naravo: da je »protislovje« neločljivo od strukture celotne-
ga družbenega telesa, v katerem obstaja, neločljivo od svojih formalnih po-
gojev možnosti in samih instanc, s katerimi upravlja.9
Ob tem pa Althusser svari pred poenostavitvami odnosov med dve-
ma tipoma protislovij, ki sta v vsaki kompleksni celoti: osnovnim proti-
slovjem in drugimi protislovji.
/»D/rugotna« protislovja niso zgolj prikazovanje »glavnega« protislovja,
/…/ glavno protislovje ni bistvo, drugotna protislovja pa le prikazovanja tega
bistva, in sicer prikazovanja na ta način, da bi glavno protislovje praktično
7 Omeni jo že v Nemški ideologiji (n. d., 94), povzame v predgovoru k Prispevku h kritiki politične
ekonomije (slov. prev. M. Rupel, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela IV, Ljubljana 1968, 101–109) in
dopolni v 33. opombi v Kapitalu (slov. prev. S. Krašovec, Ljubljana, Ljubljana 1961, 94–95).
8 Louis Althusser, Pour Marx, Pariz 1996 /1965/, 111.
9 Prav tam, 99.
V drugem delu teorije ideologije je Marx izpeljal teorijo o družbeni
strukturi,7 ki naj bi dajala vtis bipolarne stavbe z ekonomsko strukturo
družbe in z vrhnjo stavbo, z raznimi oblikami družbene zavesti. To topič-
no metaforo je pozneje prevzel Althusser kot deskriptivno teorijo in je
poskušal razviti njene teoretske potenciale, na koncu pa jo je zašpilil Ba-
libar s preimenovanjem stavbe in vrhnje stavbe v determinanto in domi-
nanto. Toda ali se je s preimenovanjem opis družbene strukture res spre-
menil v teoretski koncept?
Althusser sprva, v spisu Pour Marx, ni uporabljal tradicionalnega
marksističnega dualističnega modela in je namesto tega govoril o druž-
beni strukturi kot le tout complexe, se pravi, kot o kompleksni celoti neke
strukture, ki je artikulirana z dominanto, saj naj bi že pri »Marxu zgini-
la tiha zveza /…/ med ekonomijo in politiko v prid novemu konceptu od-
nosa določujočih instanc /instances déterminantes/ v kompleksni struk-
turi-superstrukturi, ki konstituira bistvo vsake družbene oblike«.8 Po
drugi strani pa naj bi bil tudi že Marx predstavil »dve strani verige«: na
eni strani determinacijo v zadnji instanci z ekonomijo in na drugi stra-
ni relativno avtonomnost superstrukture in njenih specifičnih učinkov.
Kaj je potemtakem Althusserjeva struktura z dominanto?
/R/azlike, ki sestavljajo vsako od instanc v igri, če se opirajo na neko real-
no enotnost, se ne razpršijo kot čisti fenomeni v notranji enotnosti enostavne-
ga protislovja. S konstituiranjem te enotnosti /instance/ znova vzpostavljajo in do-
končajo prav to osnovno enotnost, ki jih animira; hkrati pa, ko to delajo, kaže-
jo tudi na njeno naravo: da je »protislovje« neločljivo od strukture celotne-
ga družbenega telesa, v katerem obstaja, neločljivo od svojih formalnih po-
gojev možnosti in samih instanc, s katerimi upravlja.9
Ob tem pa Althusser svari pred poenostavitvami odnosov med dve-
ma tipoma protislovij, ki sta v vsaki kompleksni celoti: osnovnim proti-
slovjem in drugimi protislovji.
/»D/rugotna« protislovja niso zgolj prikazovanje »glavnega« protislovja,
/…/ glavno protislovje ni bistvo, drugotna protislovja pa le prikazovanja tega
bistva, in sicer prikazovanja na ta način, da bi glavno protislovje praktično
7 Omeni jo že v Nemški ideologiji (n. d., 94), povzame v predgovoru k Prispevku h kritiki politične
ekonomije (slov. prev. M. Rupel, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela IV, Ljubljana 1968, 101–109) in
dopolni v 33. opombi v Kapitalu (slov. prev. S. Krašovec, Ljubljana, Ljubljana 1961, 94–95).
8 Louis Althusser, Pour Marx, Pariz 1996 /1965/, 111.
9 Prav tam, 99.
